Teritoriji predstave

Ko smo pri reviji Maska v sodelovanju s Cankarjevim domom snovali prvo leto Seminarja sodobnih scenskih umetnosti, smo izhajali iz prepričanja, da mora njegova prva izdaja razpirati različne teritorije ter znotraj njih razkrivati mesta in načine govora o sodobnih scenskih umetnostih. Prvo leto Seminarja je potekalo kot razkrivanje in spoznavanje avtorskih in teoretskih artikulacij, s pomočjo katerih se šele lahko oblikujejo nastavki za učenje kritiške in teoretske pisave. V pričujočem tematskem bloku, ki mu bo v naslednji jesenski številki sledil še njegov drugi del, predstavljamo svojevrstno ‘detekcijo’ nekaterih izbranih teritorijev predstave, ki so bili predstavljeni kot predavanja ali so služili kot branja na Seminarju sodobnih scenskih umetnosti. Ti prispevki pokažejo, kako detekcija lastnega teritorija poteka prav s preoblikovanjem in mišljenjem načina artikulacije njegovih vsebin; z načinom novega branja političnega (Lehmann, Čufer), telesa (Siegmund), lepote in zgodovine (Živadinov, Čufer), tehnologije (Zabel), ambientalnosti (Bleeker) in subjektivnosti (Kunst). V drugem, jesenskem delu tematskega bloka napovedujemo še detekcijo samega gledališkega medija, ki s ponovno uporabo nekaterih teatroloških pojmov razgrinja fluidne meje teritorija predstave (Milohnić, Pristaš, Strehovec, Valentini, Orel, idr.). Sodobni teritoriji predstave se nam na ta način ne razgrinjajo kot modeli, pač pa predvsem kot opozicijska in artikulirana uporaba različnih vsebin, s katero se nam lahko razpre tisti prepletajoči se in nomadski teritorij vmes. (Bojana Kunst)