Umetnost in življenje II

Ekipa zavoda Maska že več kot leto dni razpravlja o možnostih in načinih postopnega prehoda na nove ali vsaj drugačne produkcijske načine, o večji koheziji med našimi založniškimi, produkcijskimi in izobraževalnimi dejavnostmi, o prehajanju ali celo zlitju področij, ki so trenutno vsaj organizacijsko ločena, vendar pa v precejšnji meri tudi že povezana; sanja(ri)mo o t. i. »umetniškem inštitutu«, ki bi omogočil poglobljene, kurirane (umetniške) raziskave, kakršne bi obenem lahko rezultirale v predstavah, performansih, predavanjih, knjigah in zbornikih, posebnih izdajah revije, (samo)izobraževalnih seminarjih, simpozijih …; o delu, pri katerem bi eno raslo iz drugega in se medsebojno oplajalo, in ki bi sčasoma lahko prineslo nove kvalitete diskurza na vseh področjih, kjer delujemo. Vsi naši pogovori in vizije za zdaj še vedno o(b)stajajo kot potencialnosti, vendar obenem kot nekakšna zaveza za negotovo prihodnost.

Primer tovrstnega sodelovanja je po svoje predstavljalo tudi poletno srečanje osmih avtorjev, ustvarjalcev različnih vokacij in profilov, na grškem otoku Siros. Člani uredništva Maske smo zato z zanimanjem sprejeli predlog Danae Theodoridou, Efrosini Protopapa in Konstantine Georgelou, da bi rezultate tega srečanja objavili kot poseben tematski blok naše revije in ga delili z bralci. Danes je pred vami.

Tokratno trojno številko sicer otvarjajo že napovedani prispevki, ki nadaljujejo in obenem zaključujejo obsežno temo »Umetnost in življenje«, s katero smo se Maskini uredniki in sodelavci intenzivno ukvarjali v zadnjih dveh letih in je sicer že zajela dobršen del prejšnjega zvezka revije, zaključujeta pa jo naša stalna rubrika »Kritika brez pridevnikov«, ki prinaša recenzije izbranih predstav in knjig, ter nekrolog ob mnogo prezgodnjem slovesu slovenske igralke Petre Veber Rojnik, ki je imela poseben dar za ustvarjalno odkrivanje številnih potencialnosti umetniških sodelovanj.

Amelia Kraigher