Ženske v gledališču
Trojna številka iz leta 1996 je izšla sredi maja 1996, ko je bil tik pred vrati Exodos 1996, od katerega so po velikem uspehu prve izdaje vsi akterji neodvisne gledališke scene pričakovali ogromno. Osrednji tematski blok revije se je navezoval na Ženske v gledališču, njegova glavnina pa je nastala v mesecih po prvem festivalu Mesto žensk, ki je bil oktobra 1995. leta v Ljubljani. Katere so bile glavne predstave te sezone priča izbor esejistično-kritičnih tekstov: Boris Pintar je po predstavi 1: 10 000 000 napisal pregleden tekst o Draganu Živadinovu, o filmu tajga Eme Kugler je pisala Sonja Dular, o Faričevih postavitvah baletnih klasik avstrijska plesna kritičarka Andrea Amort, o predstavi Know Your Enemy Tatjana Ažman, o Millerjevi postavitvi Büchnerjeve drame Leonce in Lena Rok Vevar, o predstavi Lo Scrittore Barbare Novaković in Museuma Irena Štaudohar, o Celici Emila Hrvatina Bojana Kunst, o Almi Uršule Cetinski pa Svetlana Slapšak.
V tej številki je izšel še članek, ki ga je napisal Goran Golovko, gledališki kritik in pisec iz Hrvaške, ki se je v tem času mudil v Londonu. Med popisom razmeroma kanonizirane britanske gledališke prakse je omenil tudi tisto, kar bo po letu 2000 tudi na slovenskih institucionalnih odrih zadobilo razsežnosti fenomena in čemur bo tudi Maska leta 2001 posvetila številko:
»Komorna scena gledališča Royal Court, ki so jo poimenovali Theatre Upstairs, je bila prizorišče kresanja mnenj med razdeljenim občinstvom in kritiki. Povod za spor je bila izvedba drame Blasted (to v prevodu pomeni preklet, odbojen, gnusen) 23-letne Sarah Kane. Predstavo so po eni strani opsiali kot globoko moralno sočutno gledališko delo, po drugi pa kot umazano razbrzdano veseljačenje (angleški kritik Tinker je dramo Sarah Kane okarakteriziral kot ‘disgusting feast of filth’, zato je nekaj let zatem Kaneova po njem poimenovala sadistični dramski karakter v svoji drami Razmadežna (Cleansed) op. R. V.). Seveda se je takoj znašla na naslovnicah tabloidov, željnih senzacij, in postala predmet polemik na televizijskih dvenikih državnih mrež. Umetniški ravnatelj Royal Courta Stephen Daldry je moral za krajši čas prekiniti angažma v New Yorku, daq bi pred gledališčem in širšim občinstvom opravičil izbiro takega programa. Ko se je znašel pred kamerami, se je žal videlo, da dela še ni prebral. Še kak beaufort več je tej ‘nevihti v skodelici čaja’ dodal ravnatelj Graham Crowly z izjavo, da je zgrožen nad predstavo, ki so jo postavili v sobo cenenega hotela v Leedsu, kjer pobesneli vojak iz neke neimenovane državljanske vojne zmoti seanso nekega novinarja in njegovega nemega epileptičnega dekleta. ‘samo gluh, nem in slep človek se ne bi zgrozil nad tem nemoralnim veseljačenjem,’ je zapisal neki kritik, ko si je ogledal niz brutalnosti, od posilstva,iztaknjenih oči, kanibalizma in končno do umora dojenčka. Ljudje so sredi predstave zapuščali dvorano, kar so opravičili z besedami, da jih prostaštvo in nenehno prikazovanje spolnosti dolgočasi, čeprav ‘to ni bila pohujšljiva stvar, ki so jo kdaj videli’. Nekateri os bili drugačnega mnenja: za njih je predstava bolj izobraževalna kot terapevtska. Prikazala je en aspekt moralne degenerac ije, od katere bi se vsak lahko česa naučil. Drugi pa so trdili, da predstava izžareva najnovejšo subkulturo, ki je po naravi nasilna, in tako prispeva k sodobni drami. Naj omenim še zanimivo mnenje nekega zadovoljnega gledalca, ki pravi, da so ‘jukstapozicije predstave močna alegorija vojne v Bosni’. Royal Court slovi kot najpomembnejše britansko gledališče za ‘novo dramo’. V njem so uprizorili praizvedbe del Pintarja, osoborna, ortona, Waskerja in drugih. Najbolj kontroverzna je bila drama Edwarda Bonda Saved (Rešeni) davnega leta 1964. Veliko prahu je dvignil prikaz kamenjanja otroka, ki se je polegel nekaj dni po premieri, ko je sam Laurence Olivier delo proglasil za izredni dosežek. Danes je na primer Rešeni klasično delo moderne drame. Težko bi napovedali, ali bo Blasted preživel svoj čas ali bo šla Sarah Kane po Bodnovih stopinjah, vendar je celotna afera še enkrat dokazala subverzivno moč gledališča, kar se – po lokalnih merilih – lepo pozna pozna pri prodaji vstopnic. Na koncu pa se je prav ironično izkazalo, da ima Theatre Upstairs le 65 sedežev.«
V tej številki Maske sledita intervjuja s skladateljem Borutom Kržišnikom in koreografom Merceom Cunninghamom. V tematu Ženske v gledališču se zvrstijo Uvod Alda Milohnića Feministično gledališče – Ali o izginotju dolgočasja iz gledališča in teatrologije, Milohnićeva transkripcija okrogle mize Ženske v gledališču (potekala je 16. oktobra 1995 v okviru Mesta žensk, udeležile pa so se je: ameriška teatrologinja Sue-Ellen Case, kanadska teoretičarka Josette Feral, slovenska antropologinja Svetlana Slapšak, vodil pa jo je član Maskinega uredništva in teatrolog Aldo Milohnić), intervju z indijskim teatrologom Rustomom Bharucho (ki je kot gost Mesta žensk po prihodu v Ljubljano zbolel in se okrogle mize ni mogel udeležiti) ter članki Od estetike zapeljevanja do estetike ‘ob-scenega’ Josette Feral, refkelsivnosti – Kritične opombe k ‘moški’ režiji ‘ženske’ v gledališču Rustoma Bharuche, Kapitalizem in feminizem Sue-Ellen Case, Evripidova Alkestida: Ženska s pokopališča Svetlane Slapšak, Groza katarze v performansu 20. stoletja Elin Diamond. Temat se konča z Milohnićevo polemiko na članek Lade Zei v Delu (18. oktober 1995), naslovljenim Hlače kot ideološki program.
Maska prinaša še obnovljeno rubriko Vpogled (urejati jo je pomagala Jedrt Jež) ter dvakrat In Memoriam: Heinerju Müllerju ga je napisala Uršula Cetinski, Teijiju Furuhashiju, vodji japonske skupine Dumb Type, pa Marko Peljhan.
Revija Maska, Letn. VI, št. 1–3 (zima 1996)
Kazalo
INTERVJU
Marina Gržinić
EMA KUGLER
Irena Štaudohar
BORUT KRŽIŠNIK
PREDSTAVE
Boris Pintar
1:1
Sonja Dular
TAJGA
Andrea Amort
ROMEO IN JULIJA
Tatjana Ažman
KNOW YOUR ENEMY
Rok Vevar
LEONCE IN LENA
Irena Štaudohar
LO SCRITTORE
Bojana Kunst
CELICA
Svetlana Slapšak
ALMA
AVTORSKI BLOK
Marinka R. Šimec
NUR DIE HAUSFRAU? NEIN, DANKE!
Goran Golovko
MIŠNICA BRITANSKEGA GLEDALIŠČA
ŽIVI KLASIKI
Emil Hrvatin
MERCE CUNNINGHAM
TEMATSKI BLOK
Aldo Milohnić
FEMINISTIČNO GLEDALIŠČE. Uvod.
Aldo Milohnić
RUSTOM BHARUCHA. Intervju.
Josette Féral
OD ESTETIKE ZAPELJEVANJA DO ESTETIKE “OBSCENEGA”
Rustom Bharucha
REFLEKSIVNOSTI
Sue-Ellen Case
KAPITALIZEM IN FEMINIZEM
Svetlana Slapšak
EVRIPIDOVA ALKESTIDA: ŽENSKA S POKOPALIŠČA
Elin Diamond
GROZA KATARZE V PERFORMANSU 20. STOLETJA
Aldo Milohnić
HLAČE KOT IDEOLOŠKI PROGRAM
OKROGLA MIZA
“Ženske v gledališču”
V-POGLED
IN MEMORIAM