Katastri začasnosti prostorov: Naša stvar III

Bistvo javne kulturne infrastrukture je, da je neodtujljiva, trajna javna lastnina, dostopna najširšemu krogu
ustvarjalk in ustvarjalcev. Kljub temu razlike med tistimi, ki imajo dostop do prostora, in tistimi, ki ga
nimajo, ostajajo (pre)velike. Kot skupnost smo zato obvezani razmišljati o različnih sistemskih rešitvah, ki
bi lahko te razlike omilile.

S serijo skupščin, ki jih pripravljamo v organizaciji zavoda Maska, Umetniškega društva Nomad Dance
Academy Slovenija in Kina Šiška, premišljujemo o načinih vladnosti in delovanja, ki nastajajo v okviru
oblikovanja skupnosti in upravljanja prostorov. Razmišljamo o ločnicah med zasebnim in javnim, vladnim
in nevladnim, institucionalnim in neinstitucionalnim ter mapiramo prostorske dinamike.

Na tretji skupščini bomo razpravljali o priložnostih in – brez tega ne gre – tudi o možnih izzivih
vzpostavitve registra in sistema oddajanja prostih prostorskih kapacitet, ki bi povezoval javne zavode in
nevladne organizacije ter omogočil pravičen, pregleden in učinkovit dostop do skupnih prostorov.
Idealistična predpostavka je, da lahko s tem ustvarimo pogoje, v katerih javni prostori vsaj občasno služijo
skoraj vsem in prispevajo k dvigu kakovosti umetniških produkcij.

V okviru skupščine bomo skupaj s povabljenimi govorkami in govorci ter z zainteresirano javnostjo
razgrnili možen model uporabe javne infrastrukture, ob tem pa se osredotočili na različna vprašanja,
pomisleke in težave pri oblikovanju novega modela sodelovanja. Vprašanj je ničkoliko – upamo, da nas
bodo različne perspektive pripeljale do skupnih odgovorov.