Konferenca YUFU

Medtem ko postkomunistični, postsocialistični in postjugoslovanski diskurzi z bolj ali manj točnim izrazom stanja zgolj utrjujejo videz nespremenljive in nestabilne sedanjosti, jugofuturizem sledi zgledu drugih etnofuturističnih gibanj, kot so afrofuturizem, sinofuturizem, baltski etnofuturizem ali hungarofuturizem, ki na taktično različne načine opolnomočajo periferne identitete in subverzivno afirmirajo posamezne kulturne kuriozitete.

Bivša Jugoslavija, ki v svoji utopični obliki združuje najboljše severa in juga, vzhoda in zahoda, kapitalizma in socializma, nikoli ni bila monokulturna država, zato je ravno njena heterogena multietničnost glavna točka jugofuturistične afirmacije. Po turbulentnem razpadu ideje bratstva in enotnosti so na ozemljih bivših držav ostale opeharjene »nimamo za burek« generacije, povezane s skupnim dejstvom: vse so brez prihodnosti in možnosti smiselnega političnega udejstvovanja in družbenega samoupravljanja. Kje in kako se potemtakem javljata jugofuturistični čas in prostor? Jugoslavija ni zgolj nostalgična ideja ali zgodovinska kurioziteta, ampak pomemben gradnik sedanjosti. Kot piše Aleksej Kišjuhas, Jugoslavija še vedno živi kot družbena realnost, ključno vpletena v razvoju regije, njene infrastrukture, javnega izobraževanja, urbanizacije, industrializacije, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, popularne kulture, potrošnje njenih množičnih proizvodov, priobalnega masovnega turizma.

Nov poligon regionalnega povezovanja afekta brezperspektivičnosti postaja tudi internet, ki dobiva rušilno moč preko meme kulture in pop glasbe in bi lahko vodil v ponovno vzpostavitev horizonta skupne jugoslovanske prihodnosti. Jugofuturizem tako pospešuje vitalne dele te ideje, si imaginativno zamišlja njeno nekost ter razpira možnost neke jugofuturistične bodočnosti. Smer tranzicije mora biti trans.