..Samo še to

Konec 19. stoletja se je v Parizu s prenovo klinike La Salpêtrière pod taktirko nevrologa, »Napoleona histerije« Jeana-Martina Charcota pričelo plodno razmerje med strategijami klinične prakse moderne znanosti, likovne umetnosti, konstitucijo ženskega telesa in seksualnosti ter formuliranjem novih uprizoritvenih formatov razvijajoče se popularne kulture moderne prestolnice. Preučevanje (ženske) histerije, ki je vključevalo fotografsko in grafično dokumentiranje ter tedenske javne demonstracije pacientk, je odločilno vplivalo na nove plesne in uprizoritvene oblike, prisotne in uveljavljene v prostorih modernih modelov preživljanja prostega časa, predvsem v kabaretu. Skozi uporabo geste kot osrednjega vozlišča prevajanja idej modernega subjekta, seksualnosti, družbenega koreografiranja ter epistemološkega klasificiranja, bomo zasledovali tipologijo histeričnega telesa Charcotovega amfiteatra in kabaretskih plesno-govornih uprizoritev. Hkrati nas bo ob prelomu stoletja zanimala transformacija mehanizmov telesa histeričarke v telo novih performativnih praks, ki histerijo uporabljajo za specifično artikulacijo odnosa do lastne sedanjosti in aktualnosti.

»Jebe se mi, ali me razumejo deloma ali v celoti. Pišem zato, da izrazim svoje občutje. Če me pri tem razumete, toliko bolje. Biti razumljen je stranski proizvod. Ne pišem zato, da bi me razumeli. Pišem zato, da se me občuti kot silo, tudi da sporočam, če hočeš. Načeloma pa pišem iz samega veselja pisanja.« Predavanje bo poskusilo razložiti navedeni Millerjev odlomek in podalo namige za odgovore na vprašanja o Millerjevi literaturi: Zakaj seksualost ni tako zelo pomembna? Kaj je spiralna forma? Zakaj nima smisla interpretirati Hamleta? Kako prva oseba ednine razbije avtobiografijo? itd.

Slovenska literarna zgodovina je polna implicitnih predpostavk o (ne)umetniškosti avtorjev (predvsem druge polovice) 19. stoletja. V razpravah lahko pogosto zaznamo nelagodje pri obravnavi literarnega življenja v tem obdobju. Če malce napihnemo – živahne ustvarjalne sile, ki bi potencialno lahko vodile k avtonomni, kul, individualistični, funky, nenormirani in nenormalni, izredni in izredni moderni umetnosti oz. umetniškosti, naj bi se pod jarmom nacionalizma otopile v utilitarno, provincialno, lame predmoderno zateženost. Predavanje je poskus reevaluacije odnosa med tema ekstremoma ter izpostavitev nekaterih teleoloških predpostavk, ki so pomagale pri vzpostavitvi takšnih dihotomičnih shem in posledično k omenjenemu nelagodju.

Naslov tokratne številke revije Maska ni nikakršna metafora. Dejansko se dogaja aktivna deložacija kulture. In to ne le iz M6, ampak vsevprek in sistematično, zaradi česar glede teme številke sploh ni bilo izbire. Izbrala jo je nujnost, saj si moramo najprej zagotoviti obstanek, da bomo lahko zasledovali vsebine, ki določajo naše poslanstvo in interese. Ne le, da se skrčeni prostori nevladne kulture in umetnosti še dodatno zožujejo, da so čez noč (ali pri belem dnevu) z zemljevida izbrisani prostori ustvarjalnosti, teorije in umetniške produkcije – vse to se dogaja v imenu »uravnoteženosti«.

Z nami bodo nekatere avtorice in avtorji prispevkov: Vid Bešter, Kaja Kraner, Tjaša Pureber, Anja Radaljac, Rok Vevar, Tomaž Zaniuk

Moderirala bova Pia Brezavšček in Rok Bozovičar, urednika Maske