Tomislav Medak

Vrnil se bom k Foucaultovemu konceptu dispozitiva, ki trdi, da obstajata dva vidika ali, v Spinozovih terminih, dva atributa družbene ontologije: praktični, ki ga konstituirajo institucije discipliniranja, in epistemološki, ki ga oblikujejo diskurzi, oba pa se medsebojno pogojujeta in omogočata. Analiziral bom, kaj se zgodi v pojavu komunikativnega kapitalizma, kjer se diskurz neskončno reproducira, diskurz za diskurzom, na videz nepovezano s procesom in neodvisno od procesa izgradnje družbenih institucij. Zdi se, da radikalna demokratizacija javnega govora, ki so jo sprožili novi mediji, razdira povezavo med prakso in diskurzom – je več govora, a manj novih praks, prek katerih bi ta učinkoval na družbo. Moč je izdolbena iz diskurzov. Živimo v dobi, v kateri je diskurzivna hiperprodukcija v porastu – v politiki, akademski sferi, umetnosti, medijih, a se hkrati zdi, da nobena institucionalna sprememba ni več mogoča, živimo v otrplem trenutku spreminjajoče se družbe. Tu bom poskušal orisati možnosti za   delovanje, politično in umetniško, v tej nejasni realnosti.