Life II [In Progress]
Conceptual artist Janez Janša started developing the Life [in Progress] project in 2008. It consists of written, photographic and graphic instructions that encourage the audience to actively participate and interact with the artwork. Some instructions are translations and transfers of famous artworks from the 20th century into brief instructions for performances that can happen in everyday life. Even though they seem ironic, playful and even humorous, in their actual implementation, they potentially also raise discomfort, shame and vulnerability or are even in conflict with the law. According to the artist, the project turns around the traditional logic of representation: it is not art that represents life, it is rather life that follows the artistic scenario.
Past performances of the project had an emphasis on performativity and audience participation, whereas this presentation at MGLC has been adapted to the exhibition format. The main focus of the show is the extensive photographic project spanning over a five-year period, which follows a group of women (artists) through their pregnancies into motherhood. It is a series of staged monumental photographs, produced following the instructions of the infamous performance Imponderabilia by Marina Abramović and Ulay in 1977, in which visitors to the gallery had to squeeze between the two artists’ naked bodies. In Janša’s treatment, Imponderabilia is handled as a quotation from which a different work develops that establishes certain key differences of meaning and message in its implementation and implication. In contrast to the seriousness of the original, the full-figure colour images of pregnant women, nursing mothers and children arouse pleasant feelings and empathy.
Exhibtion
Author: Janez Janša
Production: Maska and MGLC
25. 02. 2014, MGLC
Cast and Crew
Curated by: Nevenka Šivavec
Photographs: Nada Žgank
Photographs of the performances Life [in Progress]: Marcandrea, Janez Janša
Illustration design: Dora Budor, Maja Čale
Produced by: Maska and MGLC – International Centre of Graphic Arts
Project leaders: Tina Dobnik, Yasmín Martín Vodopivec Public relations: Urška Comino, Petra Klučar Design: Ivian Kan Mujezinović
Technical implementation: Blaž Janko, MGLC Printmaking master: Slavko Pavlin Instruction texts: Caroline Decker, Dražen Dragojević, Jedrt Jež Furlan, Žiga Kariž, Janez Janša, Teja Reba, Miran Šušteršič
Catalogue texts: Mladen Dolar, Tim Etchells, Adrian Heathfield, Amelia Jones, Bojana Kunst, Aldo Milohnić, Nevenka Šivavec
Thanks to: Žiga Kariž, Andrej Savski, Janez Janša, Moderna galerija, Galerija ŠKUC, Tina Dobnik, Zavod Bunker Special thanks to the performers in the photographs: Maja, Simona, Veno, Vitomil, Jona, Urška, Jelena, Mina, Leja, Maks, Mila, Pia, Mirna, Marjeta, Tina, Malin, Teja, Ava Nuria, Bela Su
Reception in Public
Leja Jurišić za prispevek Mateea H. Hrastar: Telo nosečnice nič več ne šokira
Jana / 4. 3. 2014
»Nosečnost ni več tabu, nosečnice se ne skrivajo več v široke srajce,« je razmišljala Leja Jurišič, plesalka in koreografinja, mati dveinpolletne hčerke. »Zdi se mi, da se ženskost nosi bolj ponosno. Presenetilo pa me je, kako to vpliva na moške. Zdi se mi, da imajo nosečnice močan seksualni naboj.«_Leja Jurišić za Jano (Mateja H. Hrastar: Telo nosečnice nič več ne šokira, Jana, 4. 3. 2014)
Marjan Horvat: Janez Janša alias Emil Hrvatin
Mladina / 21. 3. 2014
V tem projektu, za katerega si želi, da bi trajal vsaj še desetletje, je zaobjel vprašanje razmerja med umetnostjo in življenjem, trajanje in prehajanje življenja (motiv vrat) ter negotovo usodo novih generacij._
Petra Tihole: »Posvetitev« življenja
Mladina / 7. 3. 2014
Na nedavni otvoritvi razstave Janeza Janše Življenje II [v nastajanju], so se morali obiskovalci, če so si želeli ogledati razstavo, preriniti med pari golih nosečnic, nanizanih med vrati razstavnega prizorišča Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Znani performans Imponderabilia Marine Abramovič in Ulaya je tako po skoraj treh desetletjih zaživel v novi, samosvoji podobi, ki si jo je zamislil Janša.
Neža Mrevlje: Življenje v nastajanju Janeza Janše
siol.net / 26. 2. 2014
Življenje v nastajanju II tako ne kaže le umetnosti kot nenehnega procesa, temveč tudi življenje kot vedno znova nastajajoč umetniški projekt. Oba pa sta zavezana neprestanemu nastajanju, procesnosti.
Jela Krečič & Jelka Šutej Adamič: Življenje, ki režira umetnost
Delo / 25. 2. 2014
Razstava je zanimiva in unikatna vsaj na dveh ravneh. Predvsem zato, ker »razstavlja« vhod v umetniško institucijo – gledalca torej sooča z vstopanjem v prostor umetnosti. Na vratih umetnosti se odvija življenje. Na vratih nastaja tudi življenje umetnosti, kot ga je prestregel umetnikov fotografski objektiv ali vsaj njegova odločitev, da si ta delikatni moment vstopanja v razstavni prostor zasluži umetniško obravnavo.
Katja Cah: Politično je postalo osebno
Ona / intervju s Tejo Reba / 25. 2. 2014
Teja Reba: Razstava odslikava več družbenih fenomenov in odpira različne perspektive. Ne le kako razumemo prehajanje vlog umetnice, nosečnice in mame, temveč tudi reprezentacijo vsakega ženskega golega telesa. Na eni strani imamo voajerski, uživaški pogled moškega na golo žensko, na drugi strani pa feministično rušenje pozicije ženske kot objekta.
Janez Janša: »Majhnost je lepa. Obenem človeška in nečloveška.«
Delo / Sobotna priloga / avtorica: Jela Krečiča
Janez Janša: Zato, ker je minister večkrat javno povedal, da ne bo zmanjševal sredstev nevladnim organizacijam, potem pa je na razpisih naredil ravno obratno. Priča smo retoriki, ki oznanja velike spremembe, obljublja izboljšanje stanja nevladnega sektorja in samozaposlenih v njem, hkrati pa dela v nasprotno smer. Napravili smo manjšo analizo kriterijev programskega razpisa in ugotovili, da je samo 25 odstotkov točk namenjenih vsebini, preostalo pa zunanjim okoliščinam
Domen Ograjenšek: Življenje podbojev
Radio Študent / 28. 2. 2014
Na tem mestu ni mogoče prezreti paradoksa razstave. V imenu življenja se odpoveduje svoji institucionalni strani, ne da bi se tej dokončno odpovedala, saj je postavljena v galerijski in s tem institucionalni prostor. Ta paradoks ni zanemarljiv. Ločuje jo od bogate zgodovine živete umetnosti, ki se v imenu vitalizma postavlja kot neposredni upor vsemu institucionalnemu in neživljenjskemu.
Tanja Lesničar Pučko: Ne ugodje, ne realnost, ampak tisto kar je onkraj
Dnevnik / 24. 2. 2014
Življenje, nastajanje, otroštvo, s katerimi nas nagovarja razstava, vse to so velike besede, je uvodoma ugotovil Dolar, ki nas napeljujejo tudi na ukvarjanje s poslednjimi rečmi, s smislom. Te besede namreč takoj spremljajo obrazci, določena ideološka vodila, toliko bolj, ker jih spontano sprejemamo kot samoumevna. Eden takšnih obrazcev je slavljenje neustavljive sile življenja v nastajanju, porajanje, bergsonovski življenjski elan.
Miha Colner: Tri razstave o življenju
Dnevnik / 28. 2. 2014
V znatno monumentalnejši obliki je prikazano delo Življenje II [v nastajanju], ki se deklarativno nanaša na kanonizirani performans Imponderabilia Marine Abramović & Ulaya, ki sta leta 1977 gola stala med podboji vhodnih vrat v galerijo, kamor so se morali obiskovalci preriniti mimo njunih teles. Kljub jasno izpostavljeni tematiki življenjskih ciklov in sklicevanju na danes priljubljene principe ponovne uprizoritve (re-enactment) je Janševo predelavo težavno brati zunaj danih zgodovinskih okvirov.
Goran Vojnović: Gola (in noseča) resnica
Dnevnik / Objektiv / 15. 3. 2014
Da je bil moj obisk Janševe razstave nepremišljen, sem spoznal takoj po vstopu. V pomanjkanju časa sem v dneh pred dogodkom le ošvrknil vabilo in preletel intervju v Sobotni, zaznal imeni Marine Abramović in Ulaya, a nisem vsega skupaj povezal v nič smiselnega, dokler nisem stal pred golima nosečnicama, naslonjenima na levi in desni podboj vrat, skozi katera naj bi stopil. Poti nazaj takrat ni bilo več, pred menoj pa je bilo še dvoje drugih vrat in vsega skupaj trije pari nosečnic, tri noseče Marine in trije noseči Ulayi.
Aina Šmid: Življenje v nastajanju
Naša žena / 1. 4. 2014
Pritisk, ki ga izvaja lepotna industrija in pripadajoč medijski arhipelag, je strašanski in ubija marsikateri potencial v sodobnih ženskah. Imperativ lepote je totalitarizem sodobnega sveta. Ko pa zagledamo nage otročičke, kako veselo tekajo na fotografijah, nas presune instanca cenzure.
Kaj pa, če Janez Janša meni, da je umetnost tista, ki usmerja življenje?
MMC RTV SLO / 23. 4. 2014
Konceptualni umetnik Janez Janša je leta 2008 začel razvijati projekt Življenje (v nastajanju). Projekt po umetnikovih besedah obrača tradicionalno logiko reprezentacije: ni umetnost tista, ki predstavlja življenje, ampak je življenje tisto, ki se dogaja po umetniškem scenariju.
Od Življenj II Janeza Janše do klica Nancy Spero po uravnoteženi družbi
MMC RTV SLO / 25. 2. 2014
Do zdaj je dajal poudarek na performativnosti in udeležbi občinstva, tokratna predstavitev pa je prilagojena razstavnemu formatu. Razstavo, ki bo na ogled do 4. maja, bodo pospremila predavanja Alda Milohnića, Bojane Kunst in Mladena Dolarja.
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru so v torek odprli tri razstave
Radio Slovenija / ARS Program / Kulturna panorama / 1. 3. 2014
Janez Janša (umetnik): Življenje I je bila dejansko instalacija. Zelo nasičena, natrpana, kjer dejansko je šlo za nekih 60 situacij v življenju k jih je pač vsakdo lahko doživel ali pa si lahko predstavlja da se mu to zgodi. Medtem ko tukaj pa gre za kirurško čisto razstavo in postavitev kjer vsaka slika na nek način si vzame prostor, fizični prostor okrog sebe, ki ga na nek način lahko primerjamo s fizičnim prostorom, ki ga telo okrog sebe, s katerim se telo okrog sebe obda.
Življenje gre naprej
Radio Študent / 25. 2. 2014
Ob izteku razstave Življenje II se bo odvilo tudi predavanje Mladena Dolarja
Radio Študent / 22. 4. 2014
Mladen Dolar: Na kratko bi lahko rekli, da psihoanalize, ki sem jim na določen način zavezan je posebna in edinstvena po tem, da ravno pojma življenja in otroštva, kot domnevno najvišji vrednoti, postavlja pod vprašaj. Da v en in drugi pojem postavi neko zarezo. In da glede pojma življenja postavlja zarezo tega kar je Freud imenoval nagon smrti in glede pojma otroštva postavlja številne zareze, številne problematizacije, ki govorijo o otroštvu kot času polimorfne perverznosti, se pravi ne času nedolžnosti in neposrednosti otroštva, ampak neke perverzije, ki je v to vpisana in postavlja pod rubriko Ojdipa, se pravi nekega antagonizma, konflikta, ki preči vsako otroštvo.
Pogovor z Janezom Janšo
TV Slovenija / Dobra ura / 25. 4. 2014
Janez Janša (Umetnik): Skratka jaz sem začel delat v nekem času totalnega družbenega optimizma, konec ali pa druga polovica, konec 80ih, začetek 90ih, takrat so bile možne stvari, ki so danes nepredstavljive, ampak tako res nepredstavljive. Človek niti ne bi vprašal, na primer, ne vem, če govorimo o televiziji, druga predstava, torej mulec sem bil, drugo predstavo sem delal, premiera je bila v Cankarjevem domu in televizija mi je dala v prime-timu, torej od 8h do 9.45 čas za živi prenos, plus prispevke so naredili, ki so bili povezani s predstavo. Danes je to nepredstavljivo, ni teorije, niti vprašali ne bi.
