In končno spet zapade sneg

Osnova predstave je raziskava formata režijskega dialoga: v ustvarjanju se srečata režiserka in režiser in skozi serijo dogodkov, serijo srečanj, oblikujeta nepredvidljiv dogodek, ki se izmika ustaljenim praksam uprizarjanja in razumevanja režije. Avtorja za predmet raziskave vzameta fenomen režijskega avtorstva, ki se zdi pogosto neoprijemljivo in se izraža bolj skozi izbor in montažo elementov kot skozi direktno umetniško delo — režijsko delo, predstava, je namreč dogodek, ki se zgodi v ljudeh in med ljudmi in je torej začasen, neulovljiv, odtisnjen v spomin. Kaj se zgodi, ko režija ni več vmesni prostor, temveč poskuša govoriti direktno, brez dvojnika, brez igralcev? Kako emancipirati režijsko avtorstvo skozi format srečanja dveh poetik, dveh pogledov? Kakor da bi se dve predstavi prepletli, dva dogodka sovpadla, dve realnosti trčili. V tem trku se razpirajo zgodbe o selitvah in odnosih, avtobiografski pripovedi pa tvorita nit razmisleka o življenju in ustvarjanju v vse bolj gentrificiranem mestu, v katerem je vsaka stalnost nezanesljiva. Sneg se temu mestu vse bolj izogiba. Komaj zapade in že ga več ni.

Predstava se bo dogajala na različnih lokacijah in žanrsko prehajala med zvočnim sprehodom, instalacijo in performativnimi intervencijami.