Avtorice: Tjaša Črnigoj, Lina Akif, Tea Vidmar, Tijana Todorović, Barbara Kapelj
Režija: Tjaša Črnigoj
Performerka: Lina Akif
Zvočna performerka: Tea Vidmar
Glasba: Tea Vidmar
Likovna podoba in kostumografija: Tijana Todorović
Scenografija: Barbara Kapelj
Nuri glas posodila: Katarina Stegnar
Montaža zvočnih posnetkov in oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Oblikovanje svetlobe: Tjaša Črnigoj, Igor Remeta, Manca Vukelič, Barbara Kapelj
Prevod: Tina Malič
Producentka: Tina Dobnik
Vodja predstave: Demijan Pintarič
Tehnični vodji predstave: Manca Vukelič in Igor Remeta

Svoje izkušnje so delile: Martina Piskač (skupaj z Urošem Sedejem), Nura, Suzana, Tjaša in Linda.Vključene so izjave sogovornic_kov iz stroke (Elene Pečarič, Jerneja Hazimalija in Stevena De Weirdta) ter odlomki iz eseja Elene Pečarič Tako lepa, pa invalid, ki je bil objavljen v reviji Socialno delo, letnik 44, številka 1/2.

Projekt nastaja kot del niza predavanj-performansov, v katerih kot avtorice in performerke sodelujejo še Nika Rozman, Sendi Bakotić in Vanda Velagić, kot avtorica Lene Lekše, kot strokovne sodelavke pa Alja Lobnik, dr. Gabrijela Simetinger in dr. Maja Vehar.

Koprodukcija: Nova pošta (Maska Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče) ter Mesto žensk

Zahvale: Lina Akif, Boštjan Bebar, Sendi Bakotić, Urška Brodar, Tina Dobnik, Jernej Hazimali, Urška Henigman, Interdisciplinarna raziskovalna skupina O feminističnem užitku, Alja Lobnik, Tina Malič, Jaka Sotlar, Tibor Mihelič Syed, Borut Laznik, Borut Opetnik, Gabriele Fuso, Klara Otorepec, Elena Pečarič, Sestrovščina ponosnega delfina, Žiga Sedevčič, Katarina Stegnar, SVŠGUGL, Vanda Velagić, Steven De Weirdt.

Premiera: 2. 3. 2023

Zmožnost temelji na zgodbah štirih žensk o njihovem spolnem zorenju, odnosu do lastnega telesa, spolnosti in partnerskih odnosih. Štirim ženskam je skupno to, da živijo s hendikepom in so tako, kot pravi Elena Pečarič v svojem eseju Tako lepa, pa invalid, dvakrat diskriminirane, kot osebe s hendikepom in kot ženske. Pri nas je na sistemski ravni seksualnost oseb s hendikepom spregledana in na tem področju še posebej primanjkuje spolne vzgoje, delavke_ci v socialnem varstvu pa se po lastni presoji odločajo, ali naj ženskam s hendikepom pri sami spolnosti pomagajo, saj tega v opisu njihovih delovnih nalog ni.

»V takem zatohlem vzdušju se mora hendikepirana ženska dobesedno bojevati z mlini na veter, da izrazi svojo seksualnost, feminilnost, dobro počutje ali zadovoljstvo s svojim videzom, samo seboj in svojim telesom. […] Zakaj je tako težko razumeti in sprejeti, da je lahko hendikepirana ženska zadovoljna sama s seboj oz. s svojim telesom, kakršno je, da se počuti dobro, da se počuti lepo, privlačno ali seksi.« (Elena Pečarič: Tako lepa, pa invalid)

Projekt je del niza predavanj-performansov z naslovom Spolna vzgoja II. Spolna vzgoja II naslavlja temo seksualnega užitka kot temeljne spolne pravice v okviru človekovih pravic. Predavanja-performansi osvetljujejo to temo z različnih zornih kotov. Poleg seksualnosti in užitka žensk s hendikepom se lotevajo pojma soglasja, problematike bolečih spolnih odnosov in vaginizma, stopajo na področje BDSM-ja in kinka, ter rekonstruirajo borbo za reproduktivne pravice v Jugoslaviji.
Spolna vzgoja II temelji na intervjujih z ženskami, ki so delile svoje osebne zgodbe, izkušnje in težave, ter na pogovorih s strokovnjaki_njami z različnih področij.

Photo: Nada Žgank

Panelisti_ke:Valeria Graziano, Elke Krasny, Bojana Kunst, Stefan Nowotny, Gerald Raunig

Moderatorki: Pia Brezavšček in Alja Lobnik

Skrb je postala ena od osrednjih kategorij v umetniški produkciji in kuratorstvu, pogosto je kategorija, skozi katero se artikulira bolj angažirano umetniško delo ter družbeno in politično ozaveščena umetniška institucija. Skrb je etični pojem, ki je imanenten življenju in s tem tudi umetnosti. Toda zakaj je skrb pogosto postavljena v ospredje kot apriorna etična vrednota ali kot tista, ki sama po sebi proizvaja nekaj dobrega? Ta premik k skrbi bi lahko razumeli kot posledico številnih kriz, v katerih živimo, zlasti prekarnosti, ekološke krize in ogromnih strukturnih neenakosti. Toda ali ta pozornost do relacijske razsežnosti skrbi spreminja tudi to, kako se umetnost ustvarja in dogaja? Po eni strani je skrb konstitutivna etična in ontološka kategorija, ne le za umetnost, temveč za vse nas, za vse, ki smo vključeni v odnose skrbi. Toda to ne pomeni, da smo v teh odnosih udeleženi na enak način, da so njene vrednote zamenljive in skupne, skrb je pojem s številnimi protislovji. Na okrogli mizi bomo razpravljali_e o paradoksih in težavah, ki se pojavljajo pri skrbi za umetnost. V razpravi bodo aktivisti_ke, filozofi_nje, umetniki_ce in kustosi_nje preučili_vale različne razsežnosti odnosa med umetnostjo in skrbjo. Pogovor je organiziran kot spremljevalni program k nemški izdaji knjige Bojane Kunst: Življenje umetnosti. V njej avtorica razpravlja o tem, kako skrb vznemirja samo življenje umetnosti, zahteva povsem drugačno življenje umetnosti od tistega, ki ga poznamo.

Po eni strani se skrb v umetnosti ne izmika kapitalističnemu ustvarjanju vrednosti, še več, prispeva tudi h globalnemu kroženju umetniških del, ki pogosto razoseblja in dematerializira njihovo materijo ter jih spreminja v kroženje dobrih in emancipatornih političnih vrednot. S tem ohranja neenakosti in dinamiko moči med deli in umetniki, med umetniškimi okolji in njihovim geopolitičnim položajem. Takšno stanje ustvarja kompleksna in notranje konfliktna umetniška in življenjska okolja. Na neki način so tako umetniška okolja danes pogosto enako nevzdržna in destruktivna kot druga kapitalistična okolja, ne glede na to, kako politično angažirana in raznolika so.

Po drugi strani pa ima skrb tudi posledice: spodmakne načine, kako ustvarjamo in razvijamo sisteme vrednot v zvezi z umetnostjo (od pojma avtorstva, institucionalne zaščite, svobode itd.). Če razmišljamo o skrbi skupaj z njenimi praktičnimi in materialnimi posledicami ter z vsemi njenimi ambivalencami, potem skrb pripelje umetnost do meja njene družbene in politične vloge ter razgradi njeno vlogo v
procesih moči. Skrb spreminja, kako se umetnost dogaja, kako je vrednotena in kako nas doseže, prav tako pa ruši razmerja med umetnostjo in življenjem.

 

Bojana Kunst je filozofinja, dramaturginja in teoretičarka na polju performansa, profesorica na Inštitutu za uporabne gledališke študije na Univerzi Justusa Liebiga v Giessnu. Bila je raziskovalka na Univerzi v Ljubljani in gostujoča raziskovalka na Univerzi v Antwerpnu (2002). Bila je gostujoča profesorica DAAD na Univerzi v Hamburgu (2009-2012). Predavala in vodila je seminarje, delavnice in laboratorije v različnih akademskih ustanovah, gledališčih in umetniških organizacijah po vsej Evropi ter stalno sodelovala z neodvisnimi umetniškimi pobudami in skupinami umetnikov. Raziskovalno se ukvarja s sodobnim performansom in plesom, teorijo umetnosti in filozofijo sodobne umetnosti. Med njenimi knjigami so: Umetnik na delu, Bližina umetnosti in kapitalizma 2015 (v slovenskem, angleškem, poljskem in danskem jeziku) in Življenje umetnosti. Prečne črte skrbi, Ljubljana, 2021 (v slovenskem in nemškem jeziku).

Gerald Raunig je zaposlen na Evropskem inštitutu za progresivne kulturne politike (eipcp) kot eden od urednikov večjezične založniške platforme Transversal texts in na Zürcher Hochschule der Künste kot profesor za filozofijo. Njegove knjige so prevedene v angleščino, srbščino, španščino, slovenščino, ruščino, italijanščino, nizozemščino in turščino. Nedavne knjige v angleščini: Umetnost in revolucija. Umetniški aktivizem v dolgem 20. stoletju, prevedla Aileen Derieg, New York/Los Angeles: Semiotext(e)/MIT Press 2007; Art and Contemporary Critical Practice. Reinventing Institutional Critique, London: mayflybooks 2009 (ur., z Gene Rayem); A Thousand Machines, prevod Aileen Derieg, New York/Los Angeles: Semiotext(e)/MIT Press 2010; Critique of Creativity, London: mayflybooks 2011 (ur., z Gene Rayem in Ulfom Wuggenigom); Factories of Knowledge, Industries of Creativity, prevod Aileen Derieg, New York/Los Angeles: Semiotext(e)/MIT Press 2013; DIVIDUUM. Machinic Capitalism and Molecular Revolution, Vol.1, prevod Aileen Derieg, New York/Los Angeles: Semiotext(e)/MIT Press 2016; Dissemblage. Machinic Capitalism and Molecular Revolution, Vol. 2, Minor Compositions 2022; prihajajoče: Vključno z: Making Multiplicity, Polity Press 2024.

Stefan Nowotny je filozof, ki živi v Malagi in na Dunaju. Doktoriral je na Univerzi v Leuvnu (Louvain-la-Neuve) v Belgiji in poučeval na različnih evropskih univerzah, med drugim na Goldsmiths, University of London (2011-2022). Sodeloval je tudi pri različnih raziskovalnih projektih eipcp – Evropskega inštituta za progresivne kulturne politike, kot so Transform: Prihodnost institucionalne kritike (2005-2008) ali Evropa kot translacijski prostor (2010-2012). Poleg razpršenih pedagoških obveznosti trenutno deluje kot svobodni avtor in prevajalec, pri čemer se osredotoča na filozofijo in politiko prevajanja ter institucionalno analizo sodobnih načinov afektivnosti, percepcije in subjektivacije.

Dr. Elke Krasny, profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Krasny se osredotoča na skrb, reproduktivno delo, socialno in okoljsko pravičnost, spominske prakse in transnacionalne feminizme v umetnosti, arhitekturi, infrastrukturi in urbanizmu. Skupaj z Angeliko Fitz je uredila knjigo Critical Care. Architecture and Urbanism for a Broken Planet (MIT Press, 2019). Skupaj z Laro Perry je uredila Curating as Feminist Organizing (Routledge, 2023) in Curating with Care (Routledge, 2023). Njena knjiga Living with an Infected Planet. Covid-19 Feminism and the Global Frontline of Care (založba Transkript, 2023) se osredotoča na militarizirani esencializem oskrbe in feministične načrte za okrevanje v času pandemije.

Valeria Graziano je gostujoča predavateljica na Inštitutu za uporabne gledališke študije Univerze Justus Liebig v Giessnu in pridružena raziskovalka na Centru za napredne študije Univerze na Reki. V preteklih letih je sodelovala pri številnih participativnih raziskovalnih pobudah v okviru družbenih gibanj in kulturnega sektorja, pri čemer se je osredotočala na razmerje med tehnopolitiko, institucionalno analizo in popularno pedagogiko; popravljanje in zavračanje dela; rekreacijo in politiko užitka. Je ena od pobudnic projekta Pirate Care Syllabus (knjiga bo izšla leta 2024 v seriji Vagabond, Pluto Press) in del upravnega odbora akcije COST “Toolkit of Care” ter članica mreže Transversal Institutional Analysis Network. Valeria trenutno dela na skupnem projektu “Snađi Se, Druže / Figure It Out, Comrade!”, ki je v teku in se ukvarja z raziskovanjem oblik plebejskega ilegalizma.

Pia Brezavšček je doktorska študentka in samozaposlena v kulturi. Bila je dolgoletna sodelavka Radia Študent. Bila je predsednica Društva za sodobni ples in kritičarka pri časopisu Dnevnik. Leta 2019 je postala sourednica revije Maska in sourednica spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti. Kot dramaturginja ali soavtorica sodeluje pri performativnih projektih, nazadnje pri zvočni igri o materinskem mitu Ideal.

Alja Lobnik je doktorska študentka na Univerzi v Ljubljani. V zadnjih letih se je uveljavila kot publicistka in kritičarka na področju uprizoritvenih umetnosti. Sodelovala je na Radiu Študent, Kriteriju, Amfiteatru itd. Leta 2019 je bila članica žirije za podelitev nagrad Ksenije Hribar na Gibanici. Bila je predsednica Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, je članica Odbora Mesto žensk in članica Svetovalne skupine za uprizoritvene oziroma časovne umetnosti pri Cukrarni. Kot dramaturginja ali soavtorica je sodelovala pri uprizoritvenih projektih. Bila je sourednica revije Maska in spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti, leta 2021 pa je postala direktorica in umetniška vodja Maske Ljubljana.

Esejisti_ke: Mija Kramar, dr. Bojana Kunst, dr. Gregor Moder, Draga Potočnjak, Marko Radmilovič
Kurator: Boštjan Narat
Svetovalec: Jernej Potočan
Koprodukcija: Nova pošta (Maska Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče) in Moment Maribor

Izraz esej se v tem kontekstu uporablja precej ohlapno in označuje besedilo s teoretično podlago in jasno razpoznavno literarno razsežnostjo, po možnosti obogateno z osebnim predznakom. Takšno besedilo, vedno izvirno, je izhodišče za delo, ki ga izvaja avtor_ica sam_a. Takorekoč se je razvil v izjemno zanimivo platformo, ki raziskuje odrske prakse nekje na meji med gledališčem, teorijo in literaturo. V sezoni 2022/2023 bomo priča drugi izdaji s šestimi novimi esejisti_kami, z novimi temami ter novimi odrskimi in filozofskimi izkušnjami.

Bojana Kunst: Napletanja
Izvajata: Bojana Kunst in Damjana Černe

»Vse, kar je, je povezano, prav zato moraš biti, ko pričneš plesti, zelo pazljiva. Preštej natančno zanke in pazi, da ti ne uidejo iz igle. Ko boš že nekaj napletla, ti bo lažje šlo, a če ne boš skrbna, ti bo vse razpadlo, se zavozlalo in morala boš šteti znova.« Tako je omica govorila mali Bojani. Toliko in toliko let pozneje se spet pogovarjata – tokrat na gledališkem odru in na presečišču med feminizmom, politiko, etiko in ekologijo, v prepletu spomina ter premisleka. Skrb ni samo intimna zaveza, je tudi politično vprašanje. Bojana Kunst jo v svojem gledališkem eseju skupaj s soigralko Damjano Černe reflektira in plete nadvse previdno, poglobljeno ter skrbno.

 

Delavnica (1 dan × 3 ure) s Pio Brezavšček, odgovorno urednico revije Maska

Maska je revija za uprizoritvene umetnosti, ki izhaja že dolgo. Leta 2020 smo praznovali njeno 100-letnico in 200. številko. Neprekinjeno izhaja že od leta 1985. V zgodnjih devetdesetih letih je imela ambicijo postati mednarodni vseevropski četrtletnik kot Euromaske, vendar se je že takrat, ko je bila scena veliko manjša, to zdelo nedosegljivo. Od leta 2000 Maska izhaja dvojezično; nekateri trdijo, da je bila ena najbolj prelomnih revij za teorijo performansa v obdobju, ki je sledilo. Od takrat se je zamenjalo veliko urednikov in paradigem. Toda tako kot skoraj vsaka druga tiskana revija tudi Maska zaradi naraščajočih stroškov tiska ter enostavnega in brezplačnega dostopa do specializiranih vsebin na spletu nima gotove prihodnosti. Poleg tega so prizorišča obsežna in nepregledna, zato je imeti pregled nad dogajanjem težko.

Na delavnici si bomo zastavili_e naslednja vprašanja: Kaj je scena, kaj umetniška produkcija in teorija, s katerimi naj bi bila revija za uprizoritvene umetnosti prepletena, da bi bila mednarodno relevantna? Kje nastajata umetnost in znanje ter kako sta ali sta lahko distribuirana? Katero je središče scene, ki naj bi ji taka revija sledila, in katera so njena obrobja, kar zadeva izvor revije? Kako lahko te periferne vizije prinesejo novo znanje?

Maska se je v zadnjem času ukvarjala s temo jugofuturizma kot izumljanja prihodnosti v času po koncu prihodnosti – ne z nostalgijo, temveč z melanholijo po izgubljenih časih, ko je bila prihodnost mogoča. Večne gospodarske krize in neizogibna ekološka kriza nam preprečujejo, da bi projicirali v čas, ki prihaja. Tega nismo želeli odrešiti z vračanjem v zgodovino, temveč z ustvarjanjem prihodnosti za regijo, ki je izgubila svoje notranje povezave zaradi naraščajočih nacionalističnih revizionizmov in novih evropskih vrednot, ki imajo prav tako svoje središče in obrobje. Ali je jugo le druga beseda za (globalni) jug in kako lahko ta geopolitična središča in obrobja premislimo v povezavi s sceno uprizoritvenih umetnosti?

Posebna tema naše razprave bodo tudi ekološki vidiki migracij ali »nomadstva« umetnikov, teoretikov in drugih strokovnjakov, ki ohranjajo tako imenovano(e) sceno(e) živahno(e). Kdo si lahko privošči (ne)potovanje? Zakaj je zdaj, po pandemiji, ko smo popolnoma sesuli komunikacijo na daljavo, še vedno nujno, da se srečujemo? Ali je lahko revija tovrstno skupno mesto, javni prostor? Zakaj danes še vedno tiskati na papir? Kakšne so prihodnje možnosti za založništvo ali celo za gradnjo skupnosti z založništvom? Kdo so prihodnji uredniki, sodelavci in bralci revije Maska?

Skratka: kaj želimo od prihodnje Maske v času po prihodnosti?