Festival performansa 2023

Na popoldanski delavnici se bomo ukvarjale_i s krili. Pa ne z ženskimi, ampak velikimi, bleščečimi, frfotajočimi krili.

Naše_i najmlajše_i so nam nakazale_i pot, s katere smo že skrenile_i. Po njihovih navodilih se bomo učile_i obračati se po vetru, ribariti v kalnem in pljuvati v lastno skledo. Transformativni dogodek se bo začel s šiviljsko delavnico in končal na travniku.

Dovolimo si biti divji_e, zaznavati okolje ne samo z vidnim, ampak tudi s preostalim čutnim aparatom. Z domišljijskim letenjem ne bomo bežale_i pred resničnostjo, samo kratek oddih si bomo vzele_i in se prevetrile_i, vsakič znova pa bomo pristale_i na trdnih tleh.

Naj vaš iskreni, neobremenjeni in nepretenciozni otrok poleti …

Lepota slovenske pokrajine začara marsikoga. Gosto posajene cerkvice s svojimi turni kot zašiljene konice pikajo nebo. Kmetice in kmetje obdelujejo zemljo, iz kuhinj diši po poticah, narejenih po skrbno varovanih receptih.

Potem na vratih pozvoni in pred vami stoji ženska nižje postave, ki pred prsnim košem nosi škatlo. Povabi vas, da potipate, kaj je v njej. To storite in dotaknete se njenih golih prsi.

Kaj če bi v sedemdesetih Valie Export ta performans res izvedla na slovenskem podeželju? Na našem dvorišču? Kaj če bi Bobby Baker od devetdesetih naprej svoje kuharske performanse vsak mesec izvajala po naših domačih kuhinjah? Kaj če bi Carolee Schneemann v vaškem kulturnem domu iz mednožja potegnila list, s katerega bi brala svojo zgodbo?

Bi iz kuhinj še zmeraj tako sladko dišalo po potici?

Škof se je znova predal ženski emancipaciji. Šibil se je pod velikimi nameni, ki jih je z njim imel Festival performansa, in klonil. Pristal je: šel bo na pot, zadnjo te vrste. Edino in dokončno. Spremljale ga bodo pobudnice, cenzorke, kuratorke, navijačice, feministke, oboževalke, ljubice in negovalke. In Dani. Vse do konca! Prepričale so ga tako, da so mu vso zgodbo predstavile kot junaško žrtvovanje za državo, za družbo, za žensko telo, za svetlo prihodnost naroda, za užitek. In kako, vas vprašam, bi se lahko tak heroj uprl takemu herojstvu? Nikakor. Pridite! Na nepozabno zgodbo o nepovratnem dejanju.

Kaj je skrb in kako skrbimo?
Kdo skrbi za umetniško sceno?
Kakšen prostor puščamo prihodnjim generacijam?
Zakaj kot družba vedno zatajimo, ko bi se morale_i izkazati?
Ali lahko prostor očistimo njegove preteklosti?
Kako lahko živimo s kolektivno krivdo?
Ali lahko prostore umetnosti vzpostavimo kot varne prostore?
Ali lahko nekaj, kar je tako umazano, sploh kdaj očistimo?

Ko nekoga pokopljemo, imamo včasih privid, da pred nami oživi. Truplo vstane in se nasmehne: ne skrbi, vedno bom s teboj. Na veke vekov.

Poslovile_i se bomo od utrujenega telesa inštitucije, ki se je v ideji rodilo 7. julija 2011 in je s sklepom umrlo 23. avgusta 2012. Naše dete je imelo komaj dobro leto. Nikoli ga nismo v miru pokopale_i. Morda nas ravno zato straši in blodi naokrog, iz pisarne v pisarno, roma iz predala v predal. Nima miru in ne more znova vstati. Zatorej si zasluži dostojen pokop.

Vstani iz lastnega pepela in se znova rodi kot prečudovit plešoči feniks!

Žalujoči glas: Tea Vidmar