Nedoločljivo vprašanje
Umetniška formacija CO2 … par umetnikov o izvedbi Nedoločljivo vprašanje pravi: »Nekoč zdavnaj, dokler so stvari še imele predvidljivo rast, so naju prijatelji iz Ljubljane povabili, da si zamisliva prihodnost, da predlagava projekt za leto 2023. Odločila sva se za obrat: namesto napovedi prihodnosti sva poskusila stopiti nazaj v zgodovinske trenutke izražanja kolektivne volje … do mitskih trenutkov negotovosti … do šuma nedoločenih preteklosti. Česar nisva predvidela, je bilo, da bova od takrat naprej poskušala prakticirati nemogoče. Zgodile so se nekatere stvari, za katere smo mislili, da so nemogoče. Neke druge nemogoče stvari se še vedno lahko zgodijo. Ujeti v trajno sedanjost poezije, še vedno iščemo glasove iz prihodnosti, ki napovedujejo odgovore na zaenkrat nedoločljiva vprašanja!«
Začetna ideja projekta Sergeja Gorana Pristaša sega v leto 2006 in je objavljena v 100. številki Maske z naslovom Prekinitev mita. Temelji na rekonstrukciji treh množičnih zborovanj v Zagrebu za časa nekdanje Jugoslavije: prihoda partizanov v Zagreb (1945), študentskih protestov (1968) in slovesa od Titovih posmrtnih ostankov (1980).
- Performans
Koncept in izvedba: CO2 (Goran Sergej Pristaš in Nikolina Pristaš)
Koprodukcija: Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana) in Zadruga Domino (Zagreb), KONTEJNER | biro sodobne umetniške prakse, Društvo Domino, Zavod Maska Ljubljana
Izvedbe
Projekt Nedoločljivo vprašanje se je začel razvijati leta 2022 v Ljubljani. S pomočjo koproducentov Slovenskega mladinskega gledališča, Zavoda Maska in Društva Domino je bila opremljena soba, slikovni prostor, izvedbena monada, v kateri je avtorski duo Nikolina in Goran Sergej Pristaš, skupaj s Hrvoslava Brkušić (video), Markom Tadićem (animacija), Hrvojem Nikšićem (zvok) in Alanom Vukelićem (projekcije) oblikoval prvo izvedbo, podnaslovljeno Prekinjeni mit (Prekinuti mit). V formatu poetičnega predavanja, navdihnjenega s pesmijo Emily Dickinson Bivam v možnosti (I Dwell in Possibility) dramaturg Goran Sergej Pristaš rekapitulira nekaj mitskih trenutkov izražanja kolektivne volje in načina oblikovanja govora o prihodnosti. V drugem segmentu izvedbe, podnaslovljenem In poimenovali so jih odtisi (I nazvaše ih otiscima), CO2 prek poezije danske pesnice Inger Christensen, risb Gordona Matte Clarka in Williama Blakea v izvedbi Nikoline Pristaš premišljuje o gestah skupnosti pri ustvarjanju svetov in oblikovanju sedanjosti. Ta segment je bil razvit v Muzeju sodobne umetnost v Zagrebu, predhodni ekipi umetnikov pa se je pridružil še kostumograf Silvio Vujičić.
Tretji, novi del, ki bo premierno izveden januarja v koprodukciji društva KONTEJNER, Društva Domino in Zavoda Maska, temelji na besedilu, nastalem skozi otroško besedno igro na podlagi zapiskov Walterja Benjamina. V tej igri se besede ne povezujejo v vsakdanje stavke, temveč ustvarjajo nepričakovane povezave, podobne »jamam z najčudnejšimi hodniki«. Otroci, osvobojeni ustaljenih jezikovnih pravil, odkrivajo nove obljube pomena in podob in najpreprostejše konstrukcije dobivajo ritem igre in raziskovanja ter se tako navezujejo na geste skupnosti in oblikovanja kolektivnih imaginarijev, ki jih CO2 razvija v sodelovanju s številnimi umetniki in sodelavci. V tem segmentu se projektu pridružujejo še skladateljica Sara Glojnarić, dramaturg Goran Ferčec in Priska Pia Pristaš kot občasna izvajalka.
To je prvič, da se Nedoločljivo vprašanje izvaja v svoji integralni obliki, po Zagrebu pa se seli v Kunsthaus Graz, kjer bo predstavljeno v obliki instalacije. ...da bi si v snegu utrli pot za plavanje… je umetniška formacija, v kateri se Nikolina Pristaš in Goran Sergej Pristaš vpletata v vrsto srečanj z umetniki, strokovnjaki in študenti, srečanj, »ki se lahko zgodijo, a tudi ni nujno, da se, katerih odkloni lahko, a tudi ne nujno generirajo vrsto novih srečanj in odnosov med umetnostjo, telesom in podnebjem«.
Nedoločljivo vprašanje v javnosti
Ana Lorger: Si lahko zamislimo nemogoče?
SiGledal / Kritika / 21. 10. 2022
»Instalacija v ospredje postavi sodobnega postsocialističnega človeka, ki je vedno korak za časom, saj se nenehno uri v tem, da za nazaj interpretira pretekle dogodke, jih rekonstruira in institucionalizira. Istočasno je korak pred sedanjostjo, saj na podlagi preteklega zre v lastno možnost predstavljanja in ustvarjanja boljšega ter drugačnega sveta. Na tem razpotju se človekova sedanjost lomi in iz nje vznika tudi jugofuturizem, ki brez sentimentalnosti rehabilitira, vendar interpretativno in refleksivno zre v prihodnost, na katero lahko pogleda zgolj z očišča sedanjosti.«
Eva Semič: Goran Sergej Pristaš: Nedoločljivo vprašanje
TV Slovenija / 13. 10. 2023
