Vojna in gledališče – pogled v preteklost

• Zala Dobovšek: Pregnansko telo v gledališču

Prispevek je študija primera Gledališča pregnancev (Nepopravljivi optimisti), ki ga je v Sloveniji med letoma 1992 in 1997 vodila gledališka igralka Draga Potočnjak. V času vojne v nekdanji Jugoslaviji v devetdesetih letih 20. stoletja je bila osrednja slovenska gledališka produkcija manj aktivna pri njeni refleksiji kot siceršnji evropski kulturni prostor. Takšna (ne)odzivnost je bila pripisovana predvsem nehvaležnemu položaju Slovenije, ki naj bi bila še vedno preveč vpletena (politično in geografsko) v dogajanje, da bi ga lahko »trezno« analizirala in kritično ovrednotila. Negotovost glede stopnjevanja vojne je vplivala na eskapizem slovenskih gledaliških ustvarjalcev, ki so, če kaj, namesto politično neposrednih predstav raje izbirali besedila, ki so (vsakršno) vojno le tematizirala (metaforični komentar). Šele individualni aktivizem je vzpostavil koherentno, angažirano gesto v odnosu do vojne. Poleg analitičnega pregleda delovanja gledališča Drage Potočnjak bo avtorica še enkrat opravila obsežen intervju z njegovo ustanoviteljico in skušala ta »fenomen« skozi kritično družbeno in umetniško perspektivo umestiti v današnji čas, nove geopolitične kontekste ter modele uprizoritvene (re)prezentacije. Prav tako bo stopila v stik z nekdanjimi člani Gledališča pregnancev, ki so se konec devetdesetih let prejšnjega stoletja večinoma razpršili po svetu in se preselili v »nova« družbenopolitična okolja.

 

• Lana Zdravković: Uprizarjanje izkušenj povojnega izključevanja

Avtorica bo predstavila postopke utelešenja Drugega, uporabljene v performansu Prisega (KITCH, 2016). Prikazala bo, kako so izkušnje povojnega izgnanstva vplivale na strategije uprizarjanja ter kakšne posledice je imel eksil za osebna in poklicna življenja avtorjev performansa. Dotaknila se bo tudi pogleda gledalcev in njihovega perverznega užitka ob gledanju utelešene Drugosti, ki je privlačna, vse dokler je radikalno drugačna in daleč stran od namišljenih »nas«. Na koncu bo avtorica analizirala vpliv »utelešenja namišljenega jaza« na sodobno uprizoritveno umetnost ter širše implikacije tovrstnega utelešenja.

 

• Blaž Kavšek: Vojna v Bosni in Hercegovini, genocid in »model holokavsta«: Zagate mistifikacije

V 90. letih so Pulitzerjevo nagrado za poročanje o genocidu in vojni v Bosni in Hercegovini (1992–95) prejeli trije novinarji: John F. Burns (New York Times), Roy Gutman (Newsday) in David Rhode (Christian Science Monitor). V svojih poročilih so z diskurzom o jasni genocidni intenci srbskih sil stremeli k zamenjavi razširjenega mita o starodavnih balkanskih plemenskih sovraštvih, ki naj bi poganjala in usmerjala ta konflikt. Pri tem so se v veliki meri opirali na imaginarij holokavsta. Avtor v prispevku analizira obseg in način njihovih obravnav tega paradigmatskega genocida ter jih, skupaj z obravnavami njihovih kritikov, kot je denimo Noam Chomsky, poskuša umestiti v dolgo razpravno tradicijo o reprezentaciji holokavsta, posebej pa v diskusijo glede njegove mistifikacije, ki ima posledice tudi za razumevanje in spominjanje jugoslovanskih vojn in vojnih zločinov v 90. letih.

 

• Katja Kobolt: »Mali princ« kljubuje molku. Avtorska delovalnost v vojnem in povojnem času: Ismet Bekrić, Šimo Ešić, Valerija Skrinjar Tvrz

Temelječ na pogovorih z ustvarjalci otroške književnosti, predvsem iz Bosne in Hercegovine, ki so zaradi vojne (1992–1995) svoja življenja in ustvarjalno pot nadaljevali bodisi v Sloveniji bodisi v Nemčiji, bo avtorica v prispevku analizirala načine, produkcijske vzvode ter prostore vzpostavljanja pa tudi onemogočanja avtorskega glasu v eksilu. Sledeč profesionalnim potem piscev in urednikov za otroke Ismeta Bekrića (1943–), Šima Ešića (1954–) in Valerije Skrinjar Tvrz (1928–2023) bo osvetlila institucionalne oblike produkcijskih struktur in težave znotraj njih ter se poglobljeno spraševala o ideoloških režimih področja intelektualnega delovanja v Sloveniji in Nemčiji od 1990. let dalje. S tem bo prispevek omogočil tudi vpogled v heterogene načine (ne)soočanja z brutalnostjo vojne v Bosni in Hercegovini znotraj slovenskega kulturnega polja v 1990. letih.

 

 

• Gregor Moder: Vojna in reprezentacija: O Balkanski trilogiji Dušana Jovanovića

Osrednje vprašanje prispevka je razmerje med vojno in njeno reprezentacijo na odru in v literaturi. Podrobneje si bomo ogledali primer treh dramskih besedil priznanega slovenskega gledališkega režiserja in scenarista Dušana Jovanovića, nastalih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki ji poznamo pod imenom Balkanska trilogija. Te drame posredno obravnavajo vojno, preživetje in izgnanstvo v Jugoslaviji, prek mita o Antigoni in Sizifu ter z navezavami na klasično protivojno dramo Bertolta Brechta Mati korajža, dramo, ki prav tako govori o grozotah nedavne vojne prek navezav na starejšo. Kakšen je namen takšnih posrednih navezav? Zakaj je treba o vojnih grozotah govoriti skozi prizmo mita oziroma zgodovinske distance? Avtor postavi tezo, da ne gre za poskus udomačitve grozot in nekakšnega razbremenjevanja od sedanje travme, niti za sredstvo, ki bi navidezno prozaičnim sodobnim dogodkom podelilo patino zgodovinskih dogodkov. Pravi namreč, da je eksplicitno uprizarjanje vojne travme edini način za spoznavanje njenega radikalno netransparentnega jedra. Takšno uprizarjanje še zdaleč ne bolečine, a omogoča skupnosti, da se spopade s kolektivno travmo in jo začne predelovati.

 

• Oxana Timofeeva: Bojišče in gledališče
  

Predavanje obravnava idejo o gledališkosti vojnih operacij. Gledališkost vojne, dojeto dobesedno, avtorica obravnava v njeni specifični časovnosti ponavljanja, pa tudi v njenih prostorskih značilnostih, njeni arhitekturi in geo-logistiki – prizorišče, bojišče in vojno podzemlje, od bombnih zaklonišč in jarkov do množičnih grobišč. Osredotoča se tudi na nezavedne scenarije in njihove fantazmatske realizacije.

 

• Damir Arsenijević (in Saša Asentić): Od žrtve do preživelega: Vrednost preživetja v umetniških praksah v Bosni in Hercegovini

Psihoanalitik in teoretik Damir Arsenijević ter umetnik Saša Asentić se pri svojem sodelovanju poglabljata v zapleteno povezavo umetnosti, travme in tako imenovane tranzicijske pravičnosti v kontekstu povojne in pogenocidne Bosne in Hercegovine. Avtorja analizirata, kako izbrana umetniška dela dostopajo do travmatičnega jedra vojne in genocida v Bosni in Hercegovini in kritizirata trenutno produkcijo vloge žrtve s strani povojnih lokalnih etnično avtoritarnih in mednarodnih birokratskih struktur. Asentić predstavi spoznanja, do katerih se je dokopal na podlagi svojih performansov, uprizorjenih v gledališčih in muzejih v Srbiji in Nemčiji.  Arsenijević kritizira politično ekonomijo komemoracij, ki so se začele odvijati po vojni v Bosni in Hercegovini, pri čemer se osredotoča na dve še nenaslovljeni umetniški intervenciji. Osrednji element njunega sodelovanja je kolektivno prizadevanje za kontemplacijo transformativnega potenciala umetnosti pri premagovanju posledic travme. Mišljeno je kot razmislek o pogojih umetnosti, v katerih se lahko razvijajo ljubezen, načelo dostopnosti ter etika skrbi in odgovornosti.

 

• Djordje Popović: Postjugoslovanski avtor v hiši biti

Avtor se osredotoča na izraze in politiko jezikovnega idealizma v kontekstu transnacionalnega obrata razseljenih postjugoslovanskih pisateljev. Pri svoji analizi se osredinja na avtofikcijske in metafikcijske elemente v delih priznanega bosansko-ameriškega pisatelja Aleksandra Hemona, čigar spoznanja o usvajanju jezika in pripovedovanju zgodb ter razmisleki o epistemoloških prednostih dvojezičnosti kažejo, da izjemno zaupa v moč jezika, da ne le vpliva na zgodovinsko izkušnjo – kar je značilno za pisatelje v izgnanstvu, ki so bili primorani jezik razumeti kot zatočišče – temveč da lahko porodi tudi radikalno drugačno družbeno in politično resničnost. Zgodovinsko je ljudem ta moč odvzeta. Vsak poskus, da bi presegli omejitve, ki naj bi bile vpisane v njihovo človeškost, je zavrnjen kot transcendentalna blaznost, projekt, ki je po Hemonovem mnenju obsojen na katastrofalen neuspeh. Avtor trdi, da gre pri Hemonovih razmišljanjih o njegovem umetniškem mediju za veliko več kot zgolj očitne koristi, ki jih pisatelju (in njegovemu kritiku) prinašajo takšne presežne trditve. Hemonova estetizacija politike je mogoča – in se zdi celo nenavadno prepričljiva – ker izhaja iz bolj temeljne transformacije našega razumevanja filozofskega subjekta, ki idejo (transcendentalnega) brezdomstva spreminja iz zgodovinske kontingence v notranjo strukturo eksistence.