Janez Janša: Življenje I in II (v nastajanju)

Janez Janša se je kot umetnik že predstavil v Koroški galeriji likovnih umetnosti leta 2010 skupaj s soimenjakoma pri projektu Podpis, ki se je nanašal na vprašanje identifikacije posameznika skozi poimenovanje in tudi vprašanje avtorstva. Tokrat se predstavlja s samostojno razstavo, ki podobno kot odločitev za preimenovanje, katere rezultat je bilo zlitje zasebnega in javnega življenja umetnika, zbližuje polji umetnosti in življenja.

Razstava Janeza Janše Življenje I in II [v nastajanju] v središče postavlja vprašanje, na kakšen način se umetnost umešča v življenje in vpliva na življenje danes. Razstavo gradita dva sklopa. V sklopu postavitve projekta Življenje I [v nastajanju] gre za sestavljanko različnih (okoli 50) performativnih situacij, delovnih postaj, ki obiskovalca z navodili pozivajo, da se vključi v neko dogajanje, oz. da izvede določeno akcijo. Navodila na posameznih »postajah« znotraj razstave so delo skupine avtorjev in avtoric, med njimi pa najdemo posamezne segmente, ki se nanašajo neposredno na zgodovino performativne umetnosti. Tako so obiskovalci pozvani, da se spomnijo dogodkov iz svojega življenja, da si predstavljajo, da so jezni in razbijejo krožnik, lahko poslušajo politične govore, barvajo znano Picassovo sliko Guernica ali nazdravijo s prijateljem.

Izhodišče drugega dela razstave z naslovom Življenje II [v nastajanju] določa performans Marine Abramović in Ulaya iz leta 1977, Imponderabilia (nepredvidljivo – op. a.). Marina in Ulay sta ga izvedla v galeriji v Bologni, gola sta se postavila na vsako stran vhoda v galerijo in obiskovalci so morali vstopati med njima. Performans v osnovi problematizira mnogo družbenih kategorij –  kot goloto, vlogo umetnika, pozicijo obiskovalca –  posameznika postavlja v situacijo, kjer mora sprejemati odločitve; bodisi bo vstopil ali ne, v katero smer bo obrnjen ob vstopu… Delo Življenje II [v nastajanju] predstavlja neke vrste citat omenjenega performansa, saj je umeščen v drug čas in sama izvedba je parafrazirana na način, da so tokratni glavni akterji ne le umetnik sam, kot je bilo to pri omenjenem performansu Marine in Ulaya, ampak so glavni akterji nosečnice, ki so na veliko-formantih fotografijah upodobljene stoječe med vrati in na ta način označujejo tudi simbolično in fizično mesto prehoda.

Z obema postavitvama Življenje I in II [v nastajanju] se avtor tako dotika ključnih življenjskih tem, ki jih z aktivnim vključevanjem občinstva v samo razstavo razširja tudi v polje razmišljanja o poziciji sodobne umetnosti danes, o participativnih praksah znotraj muzejskih postavitev, kot tudi o nas samih.