Kaprica, glasna predstava

Tema predstave se vrti okoli vprašanja kapricioznosti človeške narave. Sprašuje se o različnih obrazih, ki jih nosi vsak posameznik – od najbolj intimnih in skritih, pa do mask, ki si jih nadene, ko izstopi iz hiše. Iskanje odgovora na vprašanje, kateri obraz je pravi, je mogoče samo past, v katero se ujamemo zaradi strahu, zaradi želje po varnosti… tudi po varnosti pred samim sabo. Da bi posameznik našel kakršen koli odgovor, se mora mogoče samo prepustiti svoji kaprici in ji slediti…Kaprica je ime za nenaden vznik nekontrolirane in nestanovitne volje, ki ni razumljiva iz okoliščin in situacij, v katerih se je pojavila. Njen pomen in resnica se izmuzneta utečenim razlagam in se izrišeta izven polja posameznikovega značaja. Ali vznik kaprice lahko razkriva neko osebno izpoved, medtem ko značaj zakriva najbolj intimno stalnico človeške narave – samoto? Človekov značaj bi mogoče lahko razumeli tudi kot obsedenost neke določene in kontinuirane kaprice.

Kaj danes pomeni neka osebna izpoved v morju partikularnosti; katero resnico izpove? Ali lahko kaj pove, naredi, spremeni? Oglušeli in oslepeli smo že od vsega povedanega, narejenega, od vsega toka nenehnih sprememb – ob tem, ko je toliko sprememb, pa nobene razlike. In če se človek utaplja v možnostih različnih fiktivnih in virtualnih značajev ter se lahko naredi za kogarkoli, je resnica teh možnosti ta, da ostaja nihče … Pa vendar je treba biti »nekdo«. Ta »nekdo« je morda samo bojišče med različnimi zgodbami, glasovi, obrazi, interpretacijami … Da bi se slišal, mora najprej utihniti. Tišina nima ritma, nima časa, ni je več ali manj, ni hitrejša, počasnejša, ni bolj resnična ali lažna, se ne giba, ne stoji … na neki način je ni. In v njej se šele sliši. Tišina naj bi bila ime za neko odsotnost – odsotnost glasu, besede, giba. Kako se dotakniti te odsotnosti in jo pognati v gibanje, v besedovanje, v bivanje…? Ali ima lahko tišina svoj glas in prostor? Je to glas in prostor drugega, za drugega? Ali pa spet zdrs v igro lastnih kapric…

Samota je čas, ko se vprašanje lahko odpre. Tišina je prostor, kjer se odgovor lahko sliši.