Mišljenje koreografije

Jonathan Burrows je dolgo plesal pri Londonskem kraljevem baletu, potem pa se je posvetil karieri koreografa. Mednarodno prepoznavnost si je ustvaril z obsežnim delom, kamor spadajo film Hands z Matteom Fargionom in režiserjem Adamom Robertsom, posnet za BBC/ Arts Council (1995), The Stop Quartet (1996), Weak Dance Strong Questions z Janom Ritsemo (2001), ter Both Sitting Duet (2002), The Quiet Dance (2005), Speaking Dance (2006) in Cheap Lecture (2009) z Matteom Fargionom. S svojimi predstavami gostuje po različnih državah, za predstavo Both Sitting Duet pa je leta 2004 v New Yorku prejel nagrado »Bessie« za ples in performans. Po naročilu je delal za Ballett Frankfurt Williama Forsythea, Sylvie Guillem in Kraljevi balet, ter kot gostujoči umetnik za Kunstencentrum Vooruit v Gentu, London’s South Bank Centre in Kaaitheater v Bruslju. Jonathan je leta 2002 prejel nagrado Sklada za sodobne uprizoritvene umetnosti v New Yorku kot priznanje za stalne prispevke k sodobnemu plesu. Je gostujoči profesor v Studiih za raziskovanje in vadbo uprizoritvenih umetnosti (P.A.R.T.S.), na šoli Anne Terese De Keersmaeker v Bruslju ter na Dramskem in gledališkem oddelku Kraljeve univerze Holloway v Londonu in Oddelku za uprizoritvene študije na Univerzi v Hamburgu. Trenutno živi v Bruslju.

Jonathan Burrows: Tudi nered je precej zapeljiv
Delo / avtorica: Zala Dobovšek / 23. 3. 2012
Tako kot Cage tudi Burrows in Fargion zagovarjata stališče, da za poetičnost ni odločilna vsebina, temveč forma. Njune verbalne plohe, ki kopičijo besede, stavke in premolke (dano partituro scenarija izvajalca prebirata sproti), se v skladu z virom navdiha ciklično vrtinčijo v nabranem pogovornem, vsakdanjem jeziku, razgibani tonaciji in ponekod asociativnem ritmu.

Ana Perne: Ples v prevpraševanju
Dnevnik / 23. 3. 2012
Dueti, ki jih ustvarjata Burrows in Fargion – in ki dajejo videz minimalističnosti z redukcijo uprizoritvenih sredstev -, nosijo značilne naslove, denimo uvodni v njuni prvi trilogiji, Both Sitting Duet (2002), v katerem plešeta sede, ali sklepni del trilogije, Speaking Dance (2006), v katerem za razliko od uvodnega spregovorita in v katerem so besede, a tudi številni telesni zvoki tisti, ki generirajo ples.

Jonathan Burrows: Danes je v poplavi umetnikov težko opozoriti na lastno ustvarjalnost
sio.net / intervju / avtorica: Manca Čujež
Jonathan Burrows: Danes je v poplavi umetnikov težko opozoriti na lastno ustvarjalnost – to je globalizirana ekonomija umetnosti. Mlajši umetniki imajo po eni strani prednost z različnimi programi potovanj in izmenjav, po drugi strani pa izjemno težko prodrejo na trg. Ampak mislim, da se ljudje ves čas mrežijo in iščejo nove možnosti za nastopanje, temu ustrezno prilagajajo svoja pričakovanja, tako da se kakovostno ustvarjanje nadaljuje.

Ceneno predavanje, ki ga ne gre zamuditi – s smehom o plesu
MMC RTV SLO / 20. 3. 2012

Melita Goljevšček: Vabljeni v družbo izjemnega plesalca in koreografa Jonathana Burrowsa
Parada plesa / 16. 3. 2012
Umetnika z duhovito bistroumnostjo filozofirata o svojem delu ter prikličeta niz nepredvidljivih podob in digresij.

Pia: Najboljše kar se da, a ne s preveč truda
Radio Študent / 23. 3. 2012
Neprestano balansiranje med lahkotnostjo in enostavnostjo na eni ter virtuoznostjo in natančnostjo na drugi strani gledalca pripravi do tega, da diha in zadržuje dih skupaj s predstavo. Medtem ko se pravzaprav nič ne zgodi, drsijo pomeni, slišimo dovtipe o delanju predstave, naši gledalski poziciji, formalnih trikih, kakršno je ponavljanje; hkrati pa te stvari tudi doživljamo na lastni koži. Pomeni se zaradi strukture besedila prikradejo domala sami. Tisti pa, ki zdrsnejo mimo, tako niso pomembni, pravita avtorja.