Barbara Novakovič: Pručka, M025, serija omega

Barbara Novakovič je slovenski umetniški prostor od samih začetkov zaznamovala kot interdisciplinarna ustvarjalka, njen ključni atribut pa je nedvomno nenehno medsebojno oplajanje teorije in prakse. Že njen formalni večplastni izobraževalni kontekst je napovedoval samosvojo pot ustvarjanja. Barbara Novakovič je študirala sociologijo kulture, umetnostno zgodovino in dramsko igro, vse to je napeljevalo h konceptom rizomskega razumevanja umetnosti. Deluje kot režiserka, producentka in kustosinja, vseskozi pa je tesno povezana z Zavodom Muzeum, ki ga je ustanovila leta 1996, s tem pa zakoličila trajno, a nenehno razvijajočo se idejo, da umetnostno zgodovino vseskozi infiltrira v svoje gledališko delo in obratno. Barbara Novakovič je na slovenski uprizoritveni sceni sinonim za »filozofsko gledališče«, ki pa ga kot snovalka konceptov in avtorica predstav razume izjemno kompleksno in interdisciplinarno. Njeno delo je od nekdaj (konstruktivno) razpeto med gledališčem in vizualno umetnostjo, znotraj katere je do danes kurirala vrsto opaznejših mednarodnih razstav, tudi na Praškem kvadrienalu 2015. V domačem kontekstu pa se je med drugim predstavila z razstavami Teorija odprto / Trilogija (2002–2003), prostorsko instalacijo, v katero je zasejala svojevrstno sozvočje med golobi in frfotanjem knjig; razstavo Papir (2007), kjer je bil papir reprezentiran kot akt, ki nosi vsakega od treh pomenov: kot golo telo, dokument, hkrati pa tudi dejanje (gesta); in pregledno razstavo Gubanje časa, 2014–2015, ki je bila zasnovana kot retrospektiva Zavoda Muzeum. V obdobju je 1993–2000 je Barbara Novakovič koncipirala in izpeljala serijo šestih avtorskih projektov, konceptualni projekt Gledališče MUZEUM, zasnovan kot raziskavo razmerij: gib-gesta, slika-beseda, prostor-čas, glasba. V svojih projektih nenehno kolobari med različnimi pozicijami igralke, oblikovalke scenskega prostora in kostumov, s tem pa ohranja tudi nenehno rotacijo perspektiv na svoje lastne delo in izražanje. Ob tem pa je bila ob svojih avtorskih projektih tudi producentka številnih gledaliških projektov s področja arhitekture, vizualne umetnosti, plesa, filma in teorije. V logotipu Zavoda Muzeum je kot idejna ustanoviteljica »obrnila črko z, ker nas v umetnosti vedno spremlja vprašanje, koliko zrcali naš svet in nas same. Najpomembnejše pa je, da umetnost zmore ustvarjati nove svetove, torej ne zgolj zrcaliti sveta.« Muzeum – zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo – je bil ustanovljen septembra 1995, že leta 1993 pa je bilo zasnovano gledališče MUZEUM, konceptualni projekt kot raziskava razmerij med gledališkimi elementi, invencijami, ustvarjalnimi izzivi in mobilnostjo misli. Zavod je nastal v močnem kontekstu kulturnopolitičnega in estetko-uprizoritvenega preloma, ki se je pojavil na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja (nastanek privatnih, nevladnih zavodov in premiki k performativnim praksam, tehnogledališču in intermedijski umetnosti).

Gledališče Barbare Novakovič lahko označimo z nizom označevalcev, ki se med seboj nenehno prelivajo, komentirajo in vsakič znova iščejo unikatne novonastale svetove. Njeno gledališče je zapolnjeno z elementi atmosferskega, gibalnega, recitalnega, neverbalnega, konceptualnega, fizičnega, plesnega, postdramskega, teoretskega. To je gledališki jezik, ki se nenehno sprehaja med stvarnostjo filozofskih obdelav in krhkostjo uprizoritvene minljivosti. Če se na eni strani dobršen del njenih projektov nanaša na filozofsko-teoretske premise zgodovinskega značaja (Spinoza, 2016–2017; Dinamike prostorov-nihanje, 2016–2019; Spanje|Oblike, krajine, pošasti, 2019; VENERA I–II, 2018–2019; Dežela sanj, 2020), pa se v nekaterih nedavnih osredotoča tudi že na »surovo aktualna« stanja sveta, kot denimo na ekološko krizo v plesni predstavi Alegorije mesecev – atributi (2022), kjer se je fokusirala na porušeni naravni red vsled klimatskih sprememb, kar naj bi med drugim vplivalo na izginjajočo dinamiko letnih časov. Umetniški podpis Barbare Novaković je v slovenskem umetniškem prostoru od nekdaj prepoznan kot subverziven, referenčno bogat, humanistično osredotočen in hkrati izhajajoč iz analitičnega poznavanja slovenske in svetovne umetnostne zgodovine.

Barbara Novakovič je na sceno vselej pronicala v sebi lastnem ritmu in s temami, ki so navkljub zgodovinski relevantnosti za sodobni čas pogosto predstavljale tveganje in tako rekoč nekakšen »rob nevidnega«, ki se ga zaradi kompleksnosti materiala ni zmoglo vselej sproti reflektirati, ampak je vpliv pokazal šele čas. Če bi lahko še pred desetletjem njene predstave gledali predvsem v luči neoprijemljivih vizij prihodnosti, pa se danes njena konceptualna misel kaže kot še kako oprijemljiva refleksija oziroma predstavljanje prihajajočega časa. Prav vprašanje klimatskih sprememb in samoumevnost raznolikih lenih časov, ki jih je analizirala v nedavnih projektih, se je iz vprašanj razmerja tradicije in sodobnosti zdaj pravzaprav preobrazilo v temeljno vprašanje potencialnega izginotja »tradicionalne« nekdanje podobe sveta – v najbolj skrb zbujajočem pomenu te besede.