Dunja Zupančič in Dragan Živadinov: Molekular/II

Dragan Živadinov in Dunja Zupančič sta ena od ključnih konstitutivnih stebrov slovenske uprizoritvene scene, saj vanjo že od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja lansirata retrogardistično vizijo gledališča, ki jo zaznamujejo tri ključne umetniške koordinate: konstruktivizem, futurizem in konceptualizem. Po študiju gledališke režije je Živadinov na AGRFT leta 1984 soustanovil umetniško gibanja Neue Slowenische Kunst in tako vse od sredine osemdesetih let 20. stoletja vztrajno gradil svojo retrogardistično vizijo gledališča, v katerem se združujejo temeljni avantgardni principi – futurizem, konstruktivizem in konceptualizem. Njegov močno angažiran odnos do umetnosti se je kazal že v ustanovitvi Gledališča sester Scipion Nasice, ki ga je zasnoval še kot študent. Nekaj let kasneje (1987) je ustanovil še kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se je nato v začetku devetdesetih let preoblikovalo v Kozmokinetični kabinet Noordung. Kot čas pomembnega preobrata in nadgradnje njegovega umetniškega izraza pa lahko označimo leto 1995, od takrat dalje je Živadinov skupaj z Dunjo Zupančič svoje umetniško-gledališke projekte pričel interdisciplinarno povezovati tudi z znanostjo. Kot t. i. umetniški kozmonavt je svoj fokus konsistentno usmeril v polje »breztežnostnega prostora vesolja« in začel s 50-letnim telekozmičnim projektom Noordung, ki bo trajal do leta 2045.

Kultna uprizoritev Krst pod Triglavom, ki se je zasidrala med osrednje historične trenutke slovenske gledališke zgodovine, je bila uprizorjena leta 1986 in je predstavljala prelomni dogodek, saj je v kontekstu svojega časa in prostora spreobrnila do tedaj utečene izvajalske metode in kritično preizprašala konvencionalne percepcijske vzgibe. Šlo je za »reprezentančen kulturniški spektakel«, ki je vizionarsko napovedal uprizoritvene principe prihodnosti – estetizacijo vsega. Z retrogardističnimi dogodki Gledališča sester Scipion Nasice je Živadinov v lokalni prostor vnesel nove perspektive dramaturških potencialov zaznave in razumevanja, ki so temeljile na ideji »montaže atrakcij«, saj igralke in igralci v projektih niso več kreirali »vlog«, temveč so funkcionirali kot ikone, podobe in medij kot tak. V kontekstu omenjenih estetik sta Dunja Zupančič in Dragan Živadinov kot režiser in tudi performer radikalno spreobrnila »vrednostni sistem« razmerja med tekstom in njegovo (anti)reprezentacijo, z razumevanjem človeške verbalne komunikacije kot igre drsečih označevalcev pa v uprizoritve vselej implementirala ekstremne variacije postmodernizma. Dragan Živadinov je v devetdesetih letih vstopil v t. i. tretjo fazo svojega konceptualizma, prvo je predstavljalo Gledališče sester Scipion Nasice (1983–1986), drugo delovanje v Kozmokinetičnem gledališču Rdeči Pilot (1987–1990). Po izvršeni »samoukinitvi« druge faze je nastopila tretja, faza Kozmokinetičnega kabineta Noordung, z njo bo v »3 X 3 stopnjah od leta 1991 do 2045 ukinil umetnost s potovanjem v breztežnost«. Specifičen performativni element Živadinova v devetdesetih in po letu 2000 so bili in še vedno so »obredi poslavljanja«, ki veljajo za unikaten primer »trajajočega performativnega projekta«, poimenovanega Projektil Noordung 1995–2045. Živadinov in Zupančič se po letu 2010 znova začneta pojavljati tudi v institucionalni sferi, tokrat ne v luči alternativnega eksperimenta, temveč leta 2011 režira na Velikem odru SNG Drama Ljubljana, in sicer uprizoritev Ljubezen in država, ki med drugim predstavlja tudi del trilogije Vladimirja Stojsavljevića. Omenimo še uprizoritvi Odilo.Zatemnitev.Oratorij (Slovensko mladinsko gledališče, 2018) in Življenje je sen (Drama SNG Maribor, 2022). Ob tem v zadnjem desetletju ustvarita serijo zunajinstitucionalnih projektov, ki jih realizirata pod okriljem Zavoda Delak, med njimi Prepovedano gledališče, Ljubezen in država: Avatar, Projektator, Eksenctrik: Nenehna Antigona, Biokozmizem::izreka in druge. Z izumljanjem novih uprizoritvenih postopkov je sočasno z novimi poimenovanji, kot so projektator, syntapiens, informans, transformans, kozmokinetični stroj, postgravitacijska umetnost, gledališki projektil in atraktor, doprinesel tudi k terminološkemu napredku. Živadinov je vedno posegal v nevralgične točke tako zgodovine kot umetnosti in emancipiral potenciale družbene kritike skozi raznolike refleksije, kot so konstrukcije (spolne) identitete, politike telesa, problematizacija reprezentacijskih mehanizmov in dialektike predstava – stroj. Sicer je že v osnovi nemogoče ločiti med odrsko in zasebno pojavo Dragana Živadinova, ki na odru praviloma igra samega sebe oziroma to preprosto je, v vsakdanjem življenju pa se zdi, da je neprestano v »nastopu«, ne zaradi pretvarjanja, ampak ker je fanatik lastne vizije, ta pa je, če je resnična, ne le deklarativna, vpisana v samo telo/bit. Skratka, Živadinov kot konstantna vzvratna personifikacija samega sebe. Časovnost kot ključni parameter izhodišč praktičnih gest ter teoretskih misli Dragana Živadinova in Dunje Zupančič v novem tisočletju pridobiva nove umetniške dimenzije in družbene kontekste.

Časovnost in (vz)trajanje sta dobila nov status političnega naboja, saj v aktualnem času, ki ga zaznamujejo razdrobljen fokus, instant učinki, nekakšna vsesplošna neučakanost in vrednotenje časa kot temeljne bivanjske valute, lahko njune trajajoče performanse in ciklične repeticije projektov razumemo kot izstopajoče in še toliko bolj pomembne umetniške poteze, ki skrbijo za lastno avtonomijo in ne podlegajo diktaturi kapitalistične produktivnosti in storilnosti za vsako ceno.