Eclipse: Misteriji orgazma

Tandem Eclipse sta leta 1999 ustanovili vizualni umetnici Samira Kentrić in Tina Kolenik, ki sta od takrat tudi kolektivno zasnovali vse njegove koncepte in izvedbe. Njun vstop na umetniško sceno je obveljal za dokaj razvpitega, saj sta z instalacijo Zajtrk na travi pred skoraj petindvajsetimi leti precej šokirali domači, ne le umetniški prostor. Tandem Eclipse je od samih začetkov pa do danes v sfere performansa in vizualne umetnosti vnašal izjemno samostojne pristope izvajanja, ki so izstopali tako na nivoju vsebine in izvedbe kot tudi družbene kritike. Njuno estetiko vselej spremlja interdisciplinarni jezik likovnih elementov, instalacij in performativnosti, žanrsko pa so ju velikokrat označili kot soft porn kič. Samira Kentrić in Tina Kolenik sta skozi postopke subverzije, klišejev, campa, ritualov ali zgolj navidezne trivialnosti vedno razpirali močne konotacije družbenega komentarja. Vsak njun performans je razpiral nove horizonte pogleda na umetnost in hkrati kritičnega uvida v (problematično) stanje sveta. Na podlagi izbranih tematik, ki so segale vse od ironične objektivizacije ženskega telesa do subvertiranja nacionalnih simbolov, sta ustvarjalki pri občinstvu oziroma javnosti iskali tudi ključni razpoloženjski učinek – nelagodje. In sicer nelagodje, ki se ni nahajalo le v morebitnem odrskem dogajanju, temveč predvsem v telesih (vojarističnega) občinstva, pred katerega so bili pogosto prek nenavadnih scenskih konstelacij postavljeni neobičajni, kočljivi in skrajno intimistični položaji teles umetnic (učinek peep showa). Klic k afirmaciji nenormativnosti (v najširšem pomenu te besede) je brez dvoma zaznamoval njun sleherni projekt in danes lahko formate njunega udejstvovanja in kritično držo označimo kot kvir estetiko ali celo gibanje. Opus tandema Eclipse je vselej spremljalo pretanjeno vprašanje o pomenu in učinku gole kože na odru, saj sta z uporabo te nenehno preizpraševali potenciale ranljivosti lastnega telesa kakor tudi telesa drugega, pri tem pa se nenehno gibali na tanki, a precizno premišljeni liniji med užitkom izvajanja in tesnobo opazovanja. Pogosto so njuni performansi iskali mehke, šibke točke gledalcev in gledalk, največkrat sta jih zaznale v njihovi lastni seksualnosti. S pomočjo kič estetike sta skozi distanco kritično problematizirali položaj žensk, toksične stereotipe v družbi in ponotranjene sistemske hierarhije. V enem od intervjujev sta dejali: »Vedno sva imeli radi estetiko kiča, prenasičenost s podobami. Elitna kultura pa je predvsem asketska, obstoj vsakega detajla je treba upravičiti z njegovo funkcijo, tako so naju dolga leta učili po šolah, učili so naju izbranega okusa. Kič pa to ni, kiča ne najdemo v šolah in ravno to je njegova prednost, neobremenjenost s tem, koliko je vreden in kaj pomeni, kič je obrnjen navzven in želi ugajati. Nama ugaja.« Pravita tudi, da se z vizijami ne ukvarjata veliko, temveč se skozi umetniške geste posvečata danim trenutkom, stanju tukaj in zdaj, ki ga je treba nasloviti in reflektirati. Njun modus operandi se ves čas kaže v redefiniciji ustaljenega znakovnega sistema, saj pogosto operirata s simboli, ki so splošno prepoznavni, jih iztrgata iz njihovega primarnega okolja in obložita z novimi konteksti. S tem razpirata ključne razmisleke: »je bilo tisto prejšnje stanje res najboljše za ta simbol ali pa se ta v novem kontekstu še bolje počuti?«

Že omenjena performansa Zajtrk na travi iz leta 1999 in Venerin test iz istega leta sta med drugim načelno razprla potenciale soft porna v kontekstu javnega umetniškega dogodka, v Zajtrku na travi sta namreč umetnici med natikanjem kondomov na plastične penise, razporejene po prostoru, glasno izjavljali dve vprašanji “Was ist Kitsch? Was ist Kunst?” kot izjavi, uperjeni v institucionalno kritiko umetnosti. Venerin test je krenil še vsaj nekaj korakov dlje in globlje, performans je namreč raziskoval družbeni položaj slovenske ženske umetniške scene s pomočjo stimulacije in vzburjenja golega moškega sodelavca. Moški kot merilo za zanimanje se ni vzburil ob navajanju imen lokalnih umetnic in ob tem »potrdil« nezanimivost žensk v falocentrični (umetniški) celici. Leta 2007 sta s performansom oziroma instalacijo 11 In emotion we break sprožili medijski incident, njuna podoba gole Marije, zavetnice Ptujske gore, naj bi žalila verska čustva, Slovenska katoliška cerkev je dogodek oziroma javno objavljeno fotografijo v dnevnem časopisu protestno prijavila policiji, novinarsko častno razsodišče pa je naknadno tožbo ovrglo.

Objektivizacijo ženskega telesa v povezavi s produkcijo sodobne umetnosti sta prezentirali tudi v performansu Kri je slajša od medu (2002), kjer je bilo telo performerke razčlenjeno kot pri mesarju. Vsak od enajstih kosov mesa pa je bil posvečen eni od umetnic ali umetnikov, ki so usodno vplivali na delo Tandema Eclipse (med njimi Annie Sprinkle, Marina Abramović, Richard Clayderman, Ron Athey, Pedro Almodovar, David Cronenberg, Madonna). Med številnimi drugimi projekti tandema, omenimo še performans Pax Slovenica (2004), ki je problematiziral eno najbolj razvpitih in delikatnih tem polpretekle slovenske zgodovine, ta se kaže s še vedno aktualno potrebo po spravi, in ulično razstavo Monstrum Nostrum (2019), ki je prek ikonografije rastlinske biosfere (fokus na invazivnih rastlinah) preizpraševal večplastne odnose do tujega in drugega – in s katerim sta se umetnici vrnili na sceno po več kot sedmih letih ustvarjalnega premora.

Tudi v tokratnem projektu bosta svoje pretekle estetske izraze nadaljevali s tukajšnjimi, ki bodo skupno točko našli v reprezentaciji človeške spolnosti, natančneje v anatomiji žensk oziroma strukturi ženskega orgazma, ki je v kontekstu maskuliniziranega beleženja in intepretiranja zgodovine šele »nedavno« prejel pozornost in fokus, kakršnega si zasluži. Avtorici sta h pogovornemu performansu povabili umetnici različnih generacij – Vlasto Delimar in Almo Gačanin, s katerima bosta odpirali svoje poglede na misterije orgazma.