!gor #352;: ✚

Igor Štromajer je intermedijski ustvarjalec, ki že od nekdaj deluje interdisciplinarno, s tem ko preči polja spletne/internetne umetnosti (net art), virtualne in stvarne realnosti, medmrežnih prostorov in razpira potenciale t. i. distopičnih emocij. Njegovi intermedijski začetki segajo v 90. leta prejšnjega stoletja, ko je začel z raziskovanjem in specifičnimi umetniškimi posegi v prostore sodobnih komunikacijskih kanalov in tehnologij. Sam je svojo prakso med drugim poimenoval kot »čutno-taktični paraumetniški akcionizem« ali »intimna mobilna komunikacija«, pri tem pa mu je svetovni splet vselej predstavljal ključno platformo njegovih umetniških dejanj. Štromajer nedvomno velja za pionirja internetne umetnosti, v kateri je prepoznal izjemen potencial, in to v času, ko je večina v medmrežju videla le možnosti za vsakodnevne, praktične koristi. Štromajer je do danes kontinuirano in konsistentno razvijal svoje strategije ustvarjanja »paralelnih svetov«, ki segajo onkraj oprijemljivih in materialnih substanc. Skupaj z njegovim ustvarjanjem je vzniknila tudi serija novih terminoloških izrazov, kot denimo psevdoumetniška akcija, intimistična gverila, travmatske low-tech komunikacijske strategije. Je eklektični umetnik z udeležbo na najrazličnejših razstavah in festivalih po svetu, njegov opus pa zajema več kot dvesto del in projektov, predstavljenih na več kot tristo razstavah, bienalih in festivalih v šestdesetih državah (transmediale, ISEA, EMAF, SIGGRAPH, Ars Electronica Futurelab, V2_, IMPAKT, CYNETART, Manifesta, FILE, Stuttgarter Filmwinter, Hamburg Kunsthalle, ARCO, Microwave, Banff Centre, Les Rencontres Internationales, The Wrong – New Digital Art Biennale idr.). V svojih delih Štromajer vzpostavlja strategije »brezrazložnega upora« in razpira neuspešne taktike preseganja politične tesnobe. Za svoje delo je prejel več nagrad (Frankfurt, Hamburg, Dresden, Belfort, Madrid, Maribor, Podgorica itn.), njegova dela so odkupile osrednje umetnostne institucije (med njimi Le Centre national d’art et de Culture Georges Pompidou – Musee national d’art moderne v Parizu, Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofia v Madridu, Computerfinearts Gallery – net and media art collection v New Yorku in Umetnostna galerija v Mariboru).

Štromajerjeva internetna umetnost se neprestano načrtno vrti v lastnih paradoksih in avtorski (samo)ironiji. Pogosto svoje artefakte opisuje kot »neumetnost«, posledično pa svojo umetnost definira kot »opustitveno« umetnost, ki se nahaja v prostoru med napako, poizkušanjem in možnostjo. Kot avtor ves čas preizprašuje ontološke meje med prisotnostjo in odsotnostjo, tako na ravni fizičnega kot zavesti. V enem od intervjujev je nekoč izjavil: »Da, rad bi vedel, kaj se dogaja s predmeti takrat, kadar so sami, ko ni nobenega človeka, ki jih želi interpretirati ali z njimi stopiti v stik. Zanima me svet, v katerem predmeti živijo avtonomno, ko enostavno zgolj so«. Realizacija zamisli se je razvijala tudi v projektu Ballettikka Internettikka (v tandemu z Branetom Zormanom), šlo je za medmrežni balet oziroma gverilsko akcijo, v kateri sta avtorja/izvajalca ob nenavadnih in neformalnih urah v prostore različnih relevantnih institucij pretihotapila robotke, opremljene s kamero, da bi prek njih omogočila perspektivo na obstoj in vzdušje »umetniških« prostorov takrat, ko so ti prazni, nedelujoči in bivajo v svoji absolutni samozadostnosti.

Ker se ukvarja z umetniško prakso, ki zajema principe nenehnih tehnoloških izboljšav, se pravzaprav ves čas nahaja v »delovnem okolju«, ki tako rekoč z vsakim novim dnevom že zastari. In vendar je mnenja, da je koncept zastaranja lahko tudi lep, naraven in privlačen format umetnosti. Prav takšna samoanaliza na temo napredka ga je povedla v specifične projekte. Če kot avtor prepozna, da določeno delo, ki ga je programiral, ne deluje več, kot bi moralo (ker so se v vmesnem času spremenili tehnološke okoliščine), ga poskuša popraviti in reprogramirati, še pogosteje pa ga preprosto izbriše. Z brisanjem umetniških del ustvarja novonastale prostore kreacije, saj se z aktom izbrisa ustvari novo umetniško delo: na mestu prejšnjega in nefunkcionalnega dela nastane novo ne-delo ali prazen prostor, osvobojen umetniških tenzij in nared za nove ideje. Leta 2012 je med 11. majem in 16. junijem izvedel projekt Expunction (Pixxelpoint), ritualni izbris 37 svojih spletnih del, ustvarjenih med letoma 1996 in 2007. Samonikla akcija je doživela prvi širši odmev znotraj spletnih skupnosti, nato je v obliki predavanj in razstav prešla tudi v fizični prostor. Poleg izjemno obsežnega opusa je v zadnjih letih tudi kontinuirano razvijal neštete različice gesla »make love not art«, s katerimi je k svojim subverzivnim umetniškim posegom nadel še dodatno dimenzijo političnega. Izjemno dragocen prostor arhiva, a hkrati tudi nenehnega samoobnavljanja preteklih in prihodnjih projektov Štromajer z javnostjo deli na spletni strani https://intima.info.

Če je na začetku Štromajerjeve ustvarjalne poti svetovno medmrežje še predstavljajo (obljubljeni) prostor svobode in predvsem demokracije, se je skozi desetletje to pokazalo kot vse bolj cenzurirano, nadzorovano in zlasti privatizirano polje. Hkrati se je tudi »internetna umetnost« znašla na preizkušnji, saj je kaj hitro njena subverzivnost postala precej popularizirana in splošno dostopna za realizacijo. A kljub temu lahko rečemo, da kreativna tankočutnost Igorja Štromajerja vselej vidi nekaj korakov naprej v prihodnost in se kaže kot nenehna slutnja o tem, kar še prihaja. Zato so njegove manifestacije vedno prežete s ščepci nepretencioznega vizionarstva, ki se nikoli ne pozabi nase ozreti z ironijo in na umetnost s cinizmom.