Goran Bertok: Konec, prva vaja

Kakšen čas ima smrt pred umrtjem, ki je vzpostavljena kot performativ? V prvi fazi je mogoče reči, da ima smrt kot taka (vsaj) dvojno časovnost: eno, ki pripada redu biološkega, in drugo, ki pripada redu družbenega. Družbena smrt je odvisna od vpisa biološkega reda v red družbenega in diskurza, kot taka pa postane tudi situirana v zgodovini. Biološka smrt mora biti identificirana, prepoznana in razglašena; pridobiti mora svoj prostor in čas preko performativnega akta. Performativ kot orodje delovanja in spreminjanja obstoječega stanja preko akta imenovanja se namreč tiče predvsem spreminjanja razmerja med sogovorniki in za uspešnost predpostavlja avtoriteto (uradno osebo, ki lahko razglasi smrt in podpiše potrdilo o smrti) ter prepoznanje s strani naslovljenca.

Ko je smrt, recimo preko performativa, vpisana v red družbenega in diskurza, se (vsaj) podvoji in pridobi dodatne vidike, ki jih vsekakor ne gre zvajati na objektivno določitev biološke materije. To je morda najbolj očitno na podlagi izraza »Ubil se bom«, ki razkrije razpoko med subjektom izrekanja, dejanja in odločitve ter nekom, ki ga to dejanje lahko doseže in ga na tak način spremeni v nekaj radikalno drugega, vsekakor pa v nasprotje zmožnosti gospodovanja nad samim sabo. Obstaja skratka smrt onstran določljive dogodkovnosti, ki se nanaša na to, da življenje izgine iz biološkega telesa, in smrt, ki se – kot to formulira Maurice Blanchot – »pretaka
skoz besede o možnosti in svobodi, njeno skrajno obzorje pa sta svoboda za smrt in moč za smrtno tveganje (2012: 101)«. Še drugače rečeno: obstaja smrt, ki nima podobe in množica različnih podob smrti, recimo smrt, ki je večja od smrti, ali smrt, ki jo je vredno umreti.

V svojem preteklem delu se je Bertok med drugim osredotočal na portretiranje teles na meji med življenjem in smrtjo (fotografska serija Lakota) in mrtvih teles (seriji Obiskovalci in Post Mortem), preko česar je razprl še dodatne, manj narativno/literarno podprte podobe smrti: neosebno, brezimno in odtujeno smrt; smrt kot razkroj snovi; monumente smrti in lepoto mrtvega, razpadajočega telesa. Umetnikova verzija dela v okviru projekta Maska 2023 iz leta 2006 je bila prvotno naslovljena Death Certificate Gc2 – 29966 ter je izpostavila birokratsko-
administrativno realizacijo njegove lastne smrti, ki funkcionira natanko kot performativ, ki ga izvede ustrezna avtoriteta. Za razliko od tega se je izvedba dela leta 2023 od smrti kot govornega akta (tj. razglasitve družbene smrti) preusmerila na čas po smrti: prevzela je kulturnokonvencionalno prezentacijo ostankov trupla oz. biološke snovi. Transformacijo, ki jo je projekt doživel od prvotne ideje leta 2006 do danes, je mogoče razumeti tudi v luči sprememb v tretiranju življenja v obdobju zadnjih dvajsetih let, hkrati pa v luči bolj nedavne pogoste zastopanosti distopičnih in eshatoloških imaginarijev. A namesto da bi Bertok ponudil vpogled v obdobje »po« (smrti/koncu časa/zgodovine), do katerega po definiciji ni mogoče dostopati,
namesto bolj »pozitivne« težnje po recikliranju človeške biološke materije kot potencialnega resursa v okoliščinah grožnje izumrtja (odlaganje konca), se zdi, da »akceleracionistično« ali pač nihilistično stavi na afirmacijo konca še pred umrtjem