GVR babaLAN (Vlado Repnik): 2023 SE in Vesoljski čustvenik

Interdisciplinarni ustvarjalec Vlado G. Repnik je brez dvoma eden najbolj »zagonetnih« avtorjev na slovenski uprizoritveni sceni, pri tem pa imamo v mislih njegovo specifično in samosvojo izrazno estetiko, s katerimi se predstavlja že od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vsekakor je k njegovi večplastni izraznosti prispevalo dejstvo, da že sama njegova izobraževalna podstat vključuje dve konstitutivni smeri – vizualno (akademski slikar) in uprizoritveno umetnost (gledališki in radijski režiser ter magister umetnosti). Repnik je že v času samega študija na AGRFT izstopal kot njen »netipični produkt«, saj se je že v času študija ukvarjal s temeljnimi vprašanji realnega oziroma pojmovanja realnosti, in sicer tako v sferi umetnosti kot širše. Kot večstranski ustvarjalec in avtor konceptov že več desetletij deluje na področju performansa, novih medijev, uprizoritvenih in vizualnih umetnosti. Kot t. i. »polmedijski« umetnik nenehno preizprašuje koncepte realnega in njegove manifestacije, svoje raziskovalne vsebine pa prezentira na več ravneh – v obliki predstav, manifestacij ali vizualnih predavanj. V tujini je bilo njegovo delo predstavljeno na mednarodnih festivalih in objavljeno v publikacijah v Berlinu, Pragi, Parizu, Madridu, Avignonu, Maubeugeju, Zagrebu, Beogradu, Londonu, Rimu, Talinu, Lizboni, Barceloni, Dunaju, Atenah in Tokiu.

Repnikova estetika se nenehno giblje v sebi lastnih izraznih paradoksih, ki so hkrati poetični in spektakelsko estetizirani (v medijsko-ideološkem smislu). V devetdesetih letih sta med drugim izstopala njegova dva projekta Gertrude Stein (1994), ki je vključevalo subverzivno obredno naštevanje, in Brigade lepote (1990), ki je obveljal za specifičen manifest deklarativnega izjavljanja. Čeprav bi se včasih zazdelo, Repnik ni ideološko nasilen, prej melanholično oddaljen, prav tako ni ne mistik in ne ezoterik, ampak predvsem ustvarjalec, ki tankočutna zaznava potenciale raznolikih formatov v gledališču kot prostoru poetizirane igre in iluzije. A spet, njegova dela nemalokrat zaznamujejo tudi že nekakšni »teatralizirani spomini na resničnost«, vse od vnosa ilustrativno-dokumentarističnih govorov do citatov eksistencialističnih avtorjev.

Prav gotovo sta bila poleg številnih drugih izstopajoča tudi projekta Luftballet (2012) in Poslednja skušnjava (2020), saj sta skozi estetizirano načelnost odpirala nekatere temeljne predpostavke »živega dogodka« in iskala vrzeli o nujnosti človekove odrske prisotnosti kot pogoja za »živost« dogodka. Obenem pa sta oba razprla nove principe razumevanja animiranih form in uvide v zmožnosti širine animacije »mrtvih« predmetov, ki seveda to niso, še več, v določenem konceptu lahko povsem presežejo človekove fenomenološke pa tudi ontološke odrske učinke. Repnik je vselej iskal nekonvencionalno, a obenem »idealno« razmerje med realnim in sublimnim, ideološkim in estetskim, izrecnim in neizrekljivim.

Vlado G. Repnik je pogosto posegal po deklarativnem in transparentnem recikliranju lastnih (in tujih) projektov, saj je z njimi želel prek samosvojega estetskega jezika posredovati dve ključni ideji: prva govori o permanentnih slabih produkcijskih razmerah nevladne scene, druga pa o bolj ontološki ideji, s katero namiguje, da se je vse že zgodilo, če že ne v umetnosti pa v vsakdanjem življenju. Morda bi lahko rekli, da se v tem skriva specifičen forma lenobnosti, ki pa kot pojem in drža vseskozi vpeljuje tudi samokritiko in politični komentar na družbo nenehne produktivnosti in učinkovitosti.