Irwin in and Tevž Logar: Državna razstava NSK

Najbolj odmevna akcija kolektiva Novi kolektivizem, leta 1984 ustanovljenega oblikovalskega odseka Neue Slowenische Kunst, je vsekakor t. i. Plakatna afera iz leta 1987, ki se nanaša na intervencijo v obliki kandidiranja na javnem natečaju Zveze socialistične mladine Slovenije za izdelavo štafetne palice in celostne grafične podobe, ki bi naj obeležili dan mladosti. Novi kolektivizem, ki je bil primarno ustanovljen z namenom, da skrbi za usklajenost celostne podobe NSK, je za natečaj sestavljeni zvezni komisiji v skladu s svojo siceršnjo metodo prilaščanja in predelovanja obstoječih motivov (predvsem umetniških avantgard in modernizma 20. stoletja, nacizma in fašizma) med drugim podtaknil remake nacističnega plakata nemškega
umetnika Richarda Kleina iz leta 1936, pri čemer so bili nacistični simboli zgolj nadomeščeni z jugoslovanskimi socialističnimi, deloma pa tudi slovenskimi nacionalnimi simboli. Težava je seveda nastopila, ker je plakat dejansko postal zmagovalec natečaja, zvezna komisija v Beogradu pa je bila po naključnem odkritju in objavah v medijih soočena z dejanskim izvorom zmagovalnega plakata, ki je na ravni celotne države sprožil moralno paniko, predvsem pa nakazal na takratne družbenopolitične razpoke in konflikte znotraj SFRJ.

Politični organi, ki so se v 80. letih odzivali na Plakatno afero, ravno tako pa na druge javne nastope NSK, so svojo argumentacijo pogosto formulirali kot zavračanje samega načina, kako je kolektiv s svojimi akcijami kritiziral oblast: namesto prodorne, duhovite in brezkompromisne kritike, ki naj bi bila tudi jedro samoupravnega socializma, so umetniki namreč zavzemali »nekonstruktivno« anarhično pozicijo, predvsem pa pozicijo otopelosti in razosebljanja. V navezavi na delovanje NSK v 80. letih, ki je tudi pomembno za razumevanje kasnejšega projekta NSK – Države v času, je bolj kot politični vpliv umetnosti tistega obdobja ključno izpostaviti samo manifestično zastavitev delovanja NSK. Namesto stave na avtonomijo umetnosti v
razmerju do države, oblasti, (real)politike, ki vključuje svobodo izražanja in izumljanja novih, še nepripoznanih izraznih sredstev, namesto pozicioniranja na stran v 80. letih okrepljene kritične javnosti oz. civilne sfere, ki se je distancirala od nacionalne države, njenih simbolov, načel in vrednot, si je NSK že v samih začetkih zadal za cilj prisvajanje države in privzemanje statusa državne tvorbe.

Kot oblikovalski odsek NSK je Novi kolektivizem od ustanovitve – poleg delovanja za zunanje naročnike, zlasti kulturne institucije – izdelal grb NSK, oblikoval plakate in druge promocijske predmete NSK, s čimer naj bi prispeval k oblikovanju identitete in lastne ekonomije te protodržavne tvorbe. V estetskem smislu je dejavnost kolektiva od tega obdobja zaznamovalo spajanje novejših pristopov na področju grafičnega oblikovanja od konca 70. let in »grobe« govorice lokalne alternativne scene, katerih skupna ustvarjalna točka sta bili montaža ter kolažiranje najdenih podob, simbolov in besed, v umetnostnozgodovinskem smislu opirajoč se na dediščino historičnih avantgard. Od začetka 90. let je Novi kolektivizem, poleg občasnega
odzivanja na aktualno politično dogajanje (v času desetdnevne vojne v Sloveniji je recimo izdelal in javno prezentiral plakate) in kontinuiranega sodelovanja s kulturnimi institucijami (oblikovanje celostnih podob, katalogov, razstav itd.), oblikoval tudi državne insignije in potni list NSK – Države v času. V okviru projekta Maska 2023 je kolektiv prispeval knjigo o državljanih te iste, leta 1992 ustanovljene državne tvorbe. Ob predlogu projekta iz leta 2006 bi bilo mogoče spekulirati, da bo analiza identitete državljanov države, ki pravico do državljanstva »zvaja« zgolj na posedovanje potnega lista in podpis pristopne izjave, s katero se imetnik zavezuje, da bo po svojih močeh prispeval h krepitvi integritete in identitete ter spoštovanju njenega etičnega kodeksa, pokazala zlasti na logiko vpenjanja NSK v globalni umetnostni sistem. Tridesetletni
obstoj države, ki ne omejuje lastnega državljanstva, vendarle nakazuje še na nek presežek, recimo radikalne spremembe zunanje in notranje politike EU, ki se od zagovora multikulturnega liberalizma zgodnjih 90. let pomika proti t. i. nekropolitiki.

»Moj prijatelj ima prijatelja, ki pozna nekoga, ki je že bil tam. Rekel je, da je lepa dežela.« 1.

Projekt NSK – Država v času (1992–) ni smiselno razumeti zgolj kot kritično reakcijo na po-osamosvojitvene procese ustvarjanja slovenske nacionalne identitete kot zamišljene skupnosti, četudi so skupina Irwin in ostali deli NSK že tekom 80. let – kot je bilo nekje formulirano – »travmatizirali podobo slovenskega naroda.« NSK – Države v času hkrati ni ustrezno zvesti na sočasne trende participatornosti, relacijskosti in interaktivnosti v sodobni vizualni umetnosti od 90. let dalje, v skladu s čim bi bilo mogoče projekt razumeti kot pomik od delovanja znotraj umetniškega sistema proti družbenemu eksperimentiranju. Koncept države v času je možen pod določenimi – v tem primeru zlasti tudi tehnološko podprtimi – pogoji.

Na podoben način kot so bile predhodne državne oblike podprte s tehniko pisave, ki se vpisuje v nek prostor in implicira kartografijo oz. kartografsko orientiranje po prostoru (tretiranje prostora kot teritorija, birokratsko administriranje prebivalstva itd.), bile odvisne od diskurzivno posredovanih režimov idej, programov in načrtov ter povezane z razvojem mehanskega tiska in množičnih medijev, ki je omogočal izoblikovanje meščanske javnosti, so tudi začetne oblike digitalizacije od 90. let odprle možnosti za nove oblike družbenosti, orientacije in nadzora. Recimo družbenosti, ki se oblikuje v skladu z začasnimi skupnimi interesi (t. i. začasne skupnosti), predvsem pa preko sinhronosti in relacijskosti, ki ju podpira svetovni splet.

Oblike družbenosti, ki jih podpirajo digitalne tehnologije, mediji in komunikacijske platforme, vendarle niso nikakršne realizacije avtentične neposredne demokracije, ki so mogoče ob kontinuirani prisotnosti manjšega števila prebivalcev v skupnem prostoru, ampak predvsem razpršene, fragmentarne, občasne skupnosti, ki se – odvijajo v času. Kot materialne realizacije identitete NSK – Države v času v obliki ambasad v različnih krajih, ki spremljajo umetnostne dogodke Irwin, vznikajo sporadično in za omejeni čas, brez da bi za to potrebovale enoten vnaprejšnji načrt, cilj in skupno ideološko jedro. Hkrati gre za skupnosti, ki se tvorijo v pogojih dodatnega spodkopavanja jasnih meja med javnim in zasebnim, saj se javni prostor v vedno večji meri tvori na podlagi komunikacijskih izmenjav iz zasebnih prostorov, podobno kot so bile tudi ambasade NSK – Država v času v začetku 90. let umeščene v zasebnih stanovanjih. Ti isti pogoji med drugim omogočijo tudi formacijo digitalno podprtih oblik ljudske kulture, ki ne izvirajo iz transmisije informacij v nekem geografsko določljivem prostoru, ampak vznikajo zlasti preko fenomena viralnih digitalnih podob in drugih internetnih pojavov.

Kot post-teritorialna in transnacionalna državna entiteta, NSK – Država v času vendarle pretežno ostaja v sferi kulture in umetnosti: je rezultat uprizarjanja in razstavljanja. Brez tehnološko podprtih možnosti širjenja onstran družbenih mehurčkov somišljenikov – recimo možnosti pridobivanja potnega lista preko spletne strani –, bi zlahka postala sodobna realizacija literarne republike. Državljanstvo NSK – Država v času pa se je v obdobju njenega obstoja razširilo onstran predstavnikov umetnostne sfere in umetnostne javnosti, pri čemer so nekateri od državljanov, zaradi lastnih okoliščin, potni list poskušali uporabiti tudi kot uradni identifikacijski dokument. V tem vidiku se NSK – Država v času do neke mere približa – recimo – slovenski državi: kultura in umetnost sicer nista njen konstitutivni ideološki temelj, ki naj bi omogočal združevanje različnosti, ampak bolj nevtralni kontekst odprtih možnosti, ki omogoči (načeloma izbirno) združevanje državljanov po ključih, ki so v skladu z njihovo lastno družbeno umeščenostjo, možnostmi in željo ali nujo po pripadnosti.

1. Anonimni citat v Inke Arns, »The Nigerian Connection: On NSK Passports as Escape and Entry Vehicles.« Irwin, ur. State in Time, Minor Compositions in Dolenjski muzej, 2014: 95.