Novi kolektivizem: Register državljanov države NSK; od 7. maja 1993 do 18. avgusta 2023

Najbolj odmevna akcija kolektiva Novi kolektivizem, leta 1984 ustanovljenega oblikovalskega odseka Neue Slowenische Kunst, je vsekakor t. i. Plakatna afera iz leta 1987, ki se nanaša na intervencijo v obliki kandidiranja na javnem natečaju Zveze socialistične mladine Slovenije za izdelavo štafetne palice in celostne grafične podobe, ki bi naj obeležili dan mladosti. Novi kolektivizem, ki je bil primarno ustanovljen z namenom, da skrbi za usklajenost celostne podobe NSK, je za natečaj sestavljeni zvezni komisiji v skladu s svojo siceršnjo metodo prilaščanja in predelovanja obstoječih motivov (predvsem umetniških avantgard in modernizma 20. stoletja, nacizma in fašizma) med drugim podtaknil remake nacističnega plakata nemškega umetnika Richarda Kleina iz leta 1936, pri čemer so bili nacistični simboli zgolj nadomeščeni z jugoslovanskimi socialističnimi, deloma pa tudi slovenskimi nacionalnimi simboli. Težava je seveda nastopila, ker je plakat dejansko postal zmagovalec natečaja, zvezna komisija v Beogradu pa je bila po naključnem odkritju in objavah v medijih soočena z dejanskim izvorom zmagovalnega plakata, ki je na ravni celotne države sprožil moralno paniko, predvsem pa nakazal na takratne družbenopolitične razpoke in konflikte znotraj SFRJ.

Politični organi, ki so se v 80. letih odzivali na Plakatno afero, ravno tako pa na druge javne nastope NSK, so svojo argumentacijo pogosto formulirali kot zavračanje samega načina, kako je kolektiv s svojimi akcijami kritiziral oblast: namesto prodorne, duhovite in brezkompromisne kritike, ki naj bi bila tudi jedro samoupravnega socializma, so umetniki namreč zavzemali »nekonstruktivno« anarhično pozicijo, predvsem pa pozicijo otopelosti in razosebljanja. V navezavi na delovanje NSK v 80. letih, ki je tudi pomembno za razumevanje kasnejšega projekta NSK – Države v času, je bolj kot politični vpliv umetnosti tistega obdobja ključno izpostaviti samo manifestično zastavitev delovanja NSK. Namesto stave na avtonomijo umetnosti v razmerju do države, oblasti, (real)politike, ki vključuje svobodo izražanja in izumljanja novih, še nepripoznanih izraznih sredstev, namesto pozicioniranja na stran v 80. letih okrepljene kritične javnosti oz. civilne sfere, ki se je distancirala od nacionalne države, njenih simbolov, načel in vrednot, si je NSK že v samih začetkih zadal za cilj prisvajanje države in privzemanje statusa državne tvorbe.

Kot oblikovalski odsek NSK je Novi kolektivizem od ustanovitve – poleg delovanja za zunanje naročnike, zlasti kulturne institucije – izdelal grb NSK, oblikoval plakate in druge promocijske predmete NSK, s čimer naj bi prispeval k oblikovanju identitete in lastne ekonomije te protodržavne tvorbe. V estetskem smislu je dejavnost kolektiva od tega obdobja zaznamovalo spajanje novejših pristopov na področju grafičnega oblikovanja od konca 70. let in »grobe« govorice lokalne alternativne scene, katerih skupna ustvarjalna točka sta bili montaža ter kolažiranje najdenih podob, simbolov in besed, v umetnostnozgodovinskem smislu opirajoč se na dediščino historičnih avantgard. Od začetka 90. let je Novi kolektivizem, poleg občasnega odzivanja na aktualno politično dogajanje (v času desetdnevne vojne v Sloveniji je recimo izdelal in javno prezentiral plakate) in kontinuiranega sodelovanja s kulturnimi institucijami (oblikovanje celostnih podob, katalogov, razstav itd.), oblikoval tudi državne insignije in potni list NSK – Države v času. V okviru projekta Maska 2023 je kolektiv prispeval knjigo o državljanih te iste, leta 1992 ustanovljene državne tvorbe. Ob predlogu projekta iz leta 2006 bi bilo mogoče spekulirati, da bo analiza identitete državljanov države, ki pravico do državljanstva »zvaja« zgolj na posedovanje potnega lista in podpis pristopne izjave, s katero se imetnik zavezuje, da bo po svojih močeh prispeval h krepitvi integritete in identitete ter spoštovanju njenega etičnega kodeksa, pokazala zlasti na logiko vpenjanja NSK v globalni umetnostni sistem. Tridesetletni obstoj države, ki ne omejuje lastnega državljanstva, vendarle nakazuje še na nek presežek, recimo radikalne spremembe zunanje in notranje politike EU, ki se od zagovora multikulturnega liberalizma zgodnjih 90. let pomika proti t. i. nekropolitiki