Peter Mlakar: ISTOST – ENAKOST. Dokaz razlike na živi osebi.

Ponavljanje kot ena od pomembnih tematik modernosti omogoča razprtje moderne antinomične časovnosti, ki jo, sledeč Benjaminu, zaznamuje soobstoj razsvetljenskega imperativa napredka in novosti, nietzschejanskega večnega vračanja, hkrati pa nečesa, kar zija med tema skrajnostma – melanholije in dolgčasa. Kot ustvarjalna strategija modernosti ponavljanje temu ustrezno lahko nakazuje bodisi na značilno zahtevo po intenzifikaciji sedanjika, ki vključuje negacijo preteklosti oz. tradicije (prepoved ponavljanja), na težave z implementacijo te zahteve zaradi pospeševanja sprememb (ponavljanje kot interpasivni »obrambni mehanizem«), hkrati pa se lahko ponavljanje kaže kot najbolj ustrezna izrazna oblika v pogojih standardizacije življenjskih oblik (ponavljanje kot »realistična forma«). V navezavi na projekt Petra Mlakarja je moderno razumevanje ponavljanja vendarle bolj relevantno razpreti v relaciji do enega ključnih pojmov teorije zahodne umetnosti – mimesis. V ožjem smislu mimesis označuje reprodukcijo, kopijo oziroma podvojitev že izdelanega ali ponujenega v naravi, medtem ko bolj splošni smisel razumevanja tega pojma ni vezan na produkt, ampak dopolnjevanje in imitacijo narave kot ustvarjalne sile preko tehničnih postopkov. Mimesis v tem smislu ni reprezentacija ene stvari z drugo (tj. odnos podobnosti ali identifikacije proizvoda narave z umetniškim proizvodom), ampak gre za odnos med dvema proizvodnima procesoma, kjer naj bi umetnost posnemala proizvodno moč narave.

Na področju umetnosti se je tema ponavljanja aktualizirala zlasti v različnih projektih kopiranja in apropriacije v 80. letih, približno sočasno pa je bil na širšem področju popularne kulture pozornosti deležen tudi fenomen replikantov in simulacije: podobno kot projekti kopiranja naj bi tudi simulacija in fenomen replikantov, ki je iz znanstvenofantastičnih filmov in literature prešel v medijsko teorijo 80. in 90. let, potrjevala zlasti fikcijo realnosti. Kljub temu so natanko ti medijsko-teoretski prispevki izpostavili pomembno razliko: medtem ko postmodernistični projekti kopiranja posnemajo predhodno obstoječi original/model iz resničnega življenja, simulacija ustvarja dozdevek neobstoječe realnosti – fikcijo originala/modela, kjer ga (še) ni. Začetek 21. stoletja je v tej navezavi prinesel dodatno problemsko polje – kloniranje, ki je funkcioniralo kot simbolna zgostitev cele vrste tehničnih revolucij v medijih in tehnoznanosti. Kloniranje kot problemsko polje je namreč segalo vse od refleksije posebnosti digitalne produkcije podob, kopiranja, ki ga omogočajo digitalna orodja, do vprašanj biološke identitete, precej neposredno pa se je seveda dotikalo tudi vprašanj kloniranja živih bitij, vključno s človekom. Natanko zato, ker je kloniranje precej pogost naravni proces, ki se recimo kontinuirano odvija ob boju imunskega sistema proti razmnožujočemu se virusu, je tudi lahko postalo osrednji primer na širšem področju biopolitike.

Glavnina umetniških strategij ponavljanja v 20. stoletju je poskušala izpostaviti in proizvesti razliko, zaradi česar niso implicirale linearnosti, ampak cikličen čas, ki se razvija v serijah brez zelo jasno določljivega konca in začetka. Težnjo po proizvajanju razlike je vsekakor mogoče detektirati tudi v projektih kopiranja in apropriacije 80. let, ki so sledili prepričanju, da je kopija vrednejša in kompleksnejša od originala, saj vsebuje vse parametre kopiranega, hkrati pa še samo idejo in akt kopiranja. Za razliko od tega se zdi, da Mlakarjeva zastavitev problematike kloniranja poskuša afirmirati tudi istost, predvsem pa načeti vprašanje, če nerekurzivno ponavljanje istega – nekakšni čisti sedanjik brez (lastne) zgodovine, zato pa potencialno tudi onstran dobrega in zla –, lahko proizvede določeno vrsto inteligence in (samo)zavedanja.