Tanja Lažetić: Berlin Zoo

Znano je, da se je Louis Daguerre, eden prvih fotografov in iznajditelj dagerotipije, med drugim navduševal nad fotografiranjem istega objekta pod različnimi svetlobnimi pogoji, čemur sta botrovala predvsem tehnična prikrajšanost njegove dobe (izjemno dolg izpostavitveni čas zgodnjih mašin) in njegovo zanimanje »ne le za zajem specifičnega pogleda, ampak za reprezentacijo fotografije kot svojske artikulacije časa«.

V dobi neskončne reproducibilnosti fotografije, ko večini fotografij ta vizualna sled časovnosti (singularnost fotografije, ki jo je Benjamin imenoval »avra«) umanjka, pogosto umanjka tudi pristen eksperimentalni odnos. Tanja Lažetić je fotografinja, ki pri svojem delu posega po različnih sredstvih, pri čemer vselej ohranja neko osnovno zanimanje za tehniko kolaža oz. sopostavljanja drobcev različnih fotografij, posnetih in najdenih, ter drugih stvari (»sometimes i tear up paper, sometimes digital files, i smash glass, put shards together, glue stuff, sew, magnify or reduce images and change colors«). Svoje fotografije pogosto kolažira v tridimenzionalne objekte ali pa jih spaja z najdenimi fotografijami, ki jih zbira.

Je Berlin Zoo 1965–2006, tokratna serija fotografij Tanje Lažetić, kaj od zgoraj omenjenega – isti objekt pod različnimi (svetlobnimi) pogoji ali reprodukcija? Vsekakor je v nekem smislu reprodukcija, namreč reprodukcija neštetih fotografij živali iz živalskih vrtov z manjšo razliko – lev je zaprt v kletko. Je to daguerrovska serija fotografij istega objekta pod različnimi pogoji? Če smo malce malenkostni, nimamo nikakršnega zagotovila, da je na fotografijah prisoten isti »objekt«, ker kot ljudje težko prepoznamo specifiko levjih teles in obrazov. Avtorici verjamemo predvsem zato, ker je istost objekta zanjo osebno pomembna, ker jo povezuje z njeno babico, ki je pred enainštiridesetimi leti videla in fotografirala istega leva, prav ta isti lev pa je izza zapaha videl nekaj za avtorico neobstoječega – njeno babico v njeni mladosti.

Če glede istosti objekta vseeno ne moremo biti povsem prepričani, pa smo lahko prepričani vsaj, da se pogoji za ta »objekt« v enainštiridesetih letih niso nič spremenili. Lev je očitno obdan z isto kletko, odmerjena pa mu je ista prostornina kot pred enainštiridesetimi leti. Morda je to zagotovilo istosti objekta. Šokantni detajl, ki je nekakšna benjaminovska »avra« dvojca (kmalu trojice), je minimalnost premika, preobrat lege. Dve sorodnici, med njima kolaž neštetih izkušenj, pri levu pa samo – preobrat lege. V katero smer bo torej lev obrnjen na tretji fotografiji?