Forma interrogativa

Plesni pod kot kreativno polje vzajemnega izpraševanja, prespraševanja, da bi nekatera temeljna vprašanja znova postavili, znova premislili. – Kako vsebovati, četudi ostane vsebina na pogled nerazberljiva? – Lahko uzavestiš svoje šibkosti, nezmožnosti in jih kreativno uporabiš kot prednosti? – Zavedna in nezavedna citatnost. Avtocitatnost. – Kaj pomeni soočiti se v dialogu? Kaj pomeni soočiti se sam s sabo? Kako se izogniti poenotenju v duetu?

Nagrada mednarodne strokovne žirije na festivalu Gibanica 2005!

Izhodišče: osnovno izhodišče Forme interrogative je plesni pod kot kreativno polje vzajemnega izpraševanja, prespraševanja; bolj eksistencialne kot koreografske narave. Naloga: na tem plesnem podu nekatera stara bistvena vprašanja znova postaviti, znova premisliti, znova odplesati. Cilj: produktiven kreativni dialog. Vprašanja: aktualna gesla najinih intimnih plesnih slovarjev. Primeri: (Prvič) aktivnost. Kako nastajati svež, živ, vznemirljiv gib? Pomaga, če verjamem in si želim? Me to realizira kot plesalko, koreografinjo, zgolj napolni ego ali pa mi je dovolj že vznemirljivost, veselje pri tem? (Drugič) čistost. Je mogoče doseči čistost forme? Jo doseči z vnovično deviškostjo plesne izkušnje? Ne brez vsebine, četudi je ta na pogled nerazberljiva? Kako plesati čisto, da bo ples pri tem – vseboval? (Tretjič) zavest. Lahko uzavestiš svoje plesne šibkosti, nezmožnosti in jih kreativno uporabiš kot prednosti? Ali leta in izkušnje pri tem pomagajo? (Četrtič) strah. Kakšna je razlika med zavednim in nezavednim strahom pred tem, da bi se ponavljal? Kaj ta strah prinaša? Blokade? Avtocitatnost? Ubija kreativnost? (Petič) konfrontacija. Kaj pomeni konfrontirati se v dialgu? Kaj pomeni konfrontirati se sam s sabo? Kako postati zrelejši, kako se prevrednotiti s pomočjo temeljnih vprašanj, kako priti do rešitev, kako nenehno postajati? Kako v konfrontaciji ceniti in upoštevati drugega? Kako se izogniti poenotenju v duetu? (Šestič) Kako upoštevati to, kar sva zbrali in razbrali pod pojmom Forma interrogativa?

Magda Reiter (1977), plesalka in koreografinja s Poljske, je diplomirala na Nacionalni baletni šoli v Gdansku (1987 – 96) in na šoli Anne Therese de Keersmaeker, P.A.R.T.S., v Bruslju. Od leta 1999 je sodelovala z Gledališčem ‘Dada von Bzdülöw’ in z različnimi koreografi (Avi Kaiser, Johanne Saunier in Matej Kejžar), kot koreografka pa se je doslej podpisala pod tri dela: predstavo ‘All these apropos’ je ustvarila v okviru skupine X-group na šoli P.a.r.t.s. v Bruslju (2000), plesni solo ‘Between The Blessed Brackets’ je odplesala v okviru Gledališča ‘Dada von Bzdülöw’, premiero pa je doživel v Gledališču ?ak v Gdansku (2001), tretja koreografija ‘Attention’ pa je nastala letos v produkciji ‘WERKHUIS/producties (Rosas vzw)’, s premiero v Beursschouwburg Bis v Bruslju. Kot plesalka in koreografinja je doslej nastopala na Pojskem, v Belgiji, Franciji, Nizozemski, Nemčiji, Sloveniji in na Češkem.

Mateja Rebolj je kot baletna solistka plesala v več kot petinštiridesetih predstavah SNG Opere in baleta Ljubljana, sodelovala z vrsto slovenskih koreografov sodobnega plesa (s Ksenjo Hribar, Tanjo Zgonc, Matjažem Faričem, Majo Milenovič Workman, Vesno Lavrač, Maretom Mlačnikom, Branetom Završanom idr.) in stalno nastopala v predstavah gledaliških režiserjev, ki so ustvarjali govorice z meja svojega medija (Dragan Živadinov, Matjaž Berger, Barbara Novakovič idr.). Morda tudi zato danes v kontekstu slovenskih scenskih umetnosti Mateja Rebolj predstavlja eno najbolj vitalnih, gibkih, karizmatičnih in elegantnih performerk, kar jih je kdajkoli hodilo po odrih slovenskih gledališč.