Spomenik G2
“Štihovega Spomenika sem se lotil zelo resno, vendar sta me precej motila tradicionalna zgradba komada in njegova angažiranost. /…/ Hotel sem, da stvari, ki so v tekstu, pridejo na dan fizično, ne pa verbalno. /…/ Od sedemdesetih strani teksta je ostalo devet stavkov, ena pesmica in nekaj krikov. Avbljeva je skozi dialektiko dvanajstih poz odigrala vsebino celotnega Štihovega komada.”
(Dušan Jovanović, vir: Tomaž Toporišič: Med zapeljevanjem in sumničavostjo, Maska, 2004)
Predstava Spomenik G je ena kultnih predstav slovenske gledališke neoavantgarde. Nastala je po dramski predlogi Bojana Štiha in v režiji Dušana Jovanovića in pomeni prelom v razumevanju gledališke govorice. Veno Taufer, pesnik in gledališki kritik je predstavo označil kot »doživetje totalnega teatra«. V njej se je »ritmično zvočna plast zlila z ekspresivnostjo giba, igralkinega glasu, grleno artikuliranega zvoka. Prvikrat se je na slovenskem odru zgodila predstava, ki je na radikalen način zanikala tekst kot literaturo in ga spet ustvarila kot gledališče«, je zapisal v oceni, in presodil, da je bila »igralski avtor režiserjeve teatrske vizije Jožica Avbelj«. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2001 Jožici Avbelj pa je strokovna žirija nagrado utemeljila z: »Režiserjevo oblikovanje totalnega teatra je temeljilo v odpiranju celovitega igralčevega izraznega potenciala. Slovenskemu gledališču je dalo igralko, ki je spregovorila s telesom, z ritmičnim drhtenjem in valovanjem osvobojene in umetniško oblikovane izraznosti človeka kot psihofizičnega bitja. Ta govorica je bila gledališko sveža, silovita«. Jožica Avbelj je z njo osvojila nagrado Sarajevskega festivala eksperimentalnih odrov ter svojo prvo Borštnikovo diplomo in nagrado. Suvereno se je uveljavila kot sodobna igralka s samosvojimi izraznimi sredstvi: njena igra je vselej intenzivna, utemeljena v smiselnem povezovanju govorice gibov in glasov senzibilno izrisuje pretresljivo krhkost in ranljivost upodabljanih likov, jih barva s čutnostjo.
Janez Janša je po uspešni in odmevni rekonstrukciji kultne predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (posebna nagrada festivala BITEF v Beogradu, mednarodna gostovanja še na Dunaju, v Bruslju, Bukarešti in Čedadu), rekonstruiral tudi Spomenik G, na povsem drugačen način. Dušan Jovanović je z Jožico Avbelj obnovil originalno predstavo, hkrati pa na odru poteka rekonstrukcija pod režijo Janeza Janše s plesalko mlajše generacije, Tejo Reba.
Rekonstrukcija
Iz kritik originalne predstave
“Dušan Jovanović je v tej predstavi ukinil tistega posrednika med igralčevim telesom in njegovo igro, ki mu pravimo intelekt oziroma ratio. /…/ Dušan Jovanović in Jožica Avbelj sta /…/ dosegla izključitev racionalnega ali pa zavestnega dela, /…/ pri čemer jima je bilo v največjo pomoč ravno besedilo, reducirano na pomenske znake oziroma na zvočno maso, ki sta jo glede na spremenjeno strukturo tudi pomensko zvočno interpretirala.”
(Peter Božič)
“V prvi fazi (predstava) skušenj korektno izhajala iz Štihovega udarnega kulturno-politično-kritičnega satiričnega hepeninga”, potem pa “postopoma eliminirala literarno predlogo, reducirala nastopajoče, dokler ni ostala pri vrsti iztrganih, samostojnih stavkov (docela nevtralnih fragmentov iz Štihovega besedila), iz katerih je komaj mogoče prepoznati predlogo …” (Andrej Inkret: Milo za drago).
Vir: Tomaž Toporišič: Med zapeljevanjem in sumničavostjo, Maska, 2004
Spomenik G2 v javnosti
Tomaž Toporišič: Performativne revolucije igralčevega in gledalčevega telesa
Letn. XXVI / št. 139–140 / poletje 2011
Če se zdaj vrnemo k Janševi rekonstrukciji Spomenika G kot posebni obliki odrskega eseja ali teoretiziranega gledališča, lahko ugotovimo naslednje. Predstava doseže učinek, ki bi ga Jacques Rancière interpretiral kot združevanje in semplanje dveh paradigmatičnih odnosov, kot jih utelešata Brechtovo epsko gledališče in Artaudovo gledališče krutosti. Gledalec in gledalka v njem postaneta »hkrati distancirana gledalca in aktivna interpreta predstave, ki se jima ponuja.
Goran Cvetković:44. BITEF 2010. Spomenik G2
Radio Beograd / 23. 9. 2010
“Mislim da je ta predstava bila deo jedne šire pozorišne i društvene akcije i značila je neko pomeranje slovenačke umetnosti na Zapad, kao i neki pokušaj izbavljenja od neke vrsze centralističke ideje politike i kulture, u tadašnjoj Jugoslaviji u kojoj je već bila jaka ideja centripetalnih kretanja delova zemlje.”
Slavko Pezdir: Iz gledališkega roda v rod …
Delo / 3. 3. 2009
V sklop vselej avtentične in univerzalno mnogopomenske umetniške kreacije bi tudi tokrat, enako kot ob krstu pred 37 leti, morali uvrstiti predvsem enkratni igralsko-plesni in tu pa tam tudi pevski prispevek Jožice Avbelj, ki je spominsko prebudila in oživila nekdanjo prostodušno mlado upornico v svojem še vedno zgledno prožnem in izraznem telesu, a jo tudi srhljivo in spravljivo nadgrajevala z zrelo beckettovko presvetljeno življenjsko izkušnjo in pronicljivostjo.
Ana Perne: iz časa v času
Dnenvnik / 4. 3. 2009
Časovno stekanje v aktualni čas, torej čas predstave, je pri tokratnem Spomeniku G uresničeno predvsem skozi vzporejanje ženske dvojice: njuno izmenjavanje, povzemanje, vpadanje v dejanje, sovpadanje, pa odmikanje v čustvenem iztisnjenju – na obeh straneh izvedbena polnost, a razlika v energijah, ki ju izvajalki oddajata.
Ana Ivančič: Prenovljen Spomenik G
Indirekt / 26. 2. 2009
Jožica Avbelj je danes ena od vodilnih igralk v našem gledališkem prostoru. Priznava, da jo je predstava iz leta 1972 izjemno zaznamovala: »Deset let sem potrebovala, da sem jo dala s sebe«
Spomenik G (1970/71)
Mladina / 1. Zapoved / 27. 2. 2009
“Fenomen rekonstrukcije že sam po sebi bohoti prostor za teoretski diskurz, razpira možnost historične analize in postavlja vprašanje spomina v umetnosti.”_Boštjan Narat
Obudili Spomenik G
NeDelo / 1. 3. 2009
Spomenik G v letu 2009 je vsebinsko sestavljen iz dveh delov, prvi je izvirnih Jovanovića, ki ga je v tistem času pripravil za takrat 20-letno študentko AGRFT Jožico Avbelj, po drugi strani pa je Janša s svojim modernističnim pristopom predelave in rekonstrukcije ter vključevanjem nove generacije akterjev celoten »izdelek« postavil v današnji čas, a kljub temu gledalcu omogočil dogajanje, ki ga vidi pred seboj, generira pomene, neodvisno od prvotnega namena avtorja.
Petra Tanko: Spomenik G
Radio Slovenija 1 / Danes o 13ih / 28. 2. 2009
Spomenik G Janeza Janče ni gola rekonstrukcija, prej lahko govorimo o reciklaži. Poleg rekonstrukcije odrskega dogodka, k je potekal po spominu saj je od vizualnega gradiva ohranjen le štiriminutni posnetek in nekaj fotografij, je tu prisoten dokumentaristični pristop, ko skozi odzive takratne kritike gledalca seznani z duhom časa zgodnjih 70ih, duhovit in nenasilen spomin a prostor prvoten uprizoritve, Gledališče Glej, Jovanovićevo misel, da tako radikalnega poskusa nima smisla ponavljati, pa Janša rekontekstualizira v smislu zgodovinjenja sodobnega plesa in neliterarnega gledališča, ki v državah nekdanjega vzhodnega bloka sistematično poteka šele nekaj let.
Janez Janša, Dušan Jovanović/Neža Pahovnik: SPOMENIK G (2009): Zadeva je delikatna.
SiGledal
Nisem se mogla znebiti občutka, da se performans lahko ponovno uprizori, saj v MGL- ju potekajo reprize performansa Spomenik G. Se pravi, če je performans izveden večkrat v sezoni, potem je tudi rekonstrukcija možna. Kajti performans deluje predvsem kot učinek, z vsako reprizo pa je učinek manjši oz. manj efektiven (če gledalec uprizoritev vidi večkrat).
Janez Janša, Dušan Jovanović/Anja Roter: SPOMENIK G (2009): »In kaj če smo si vse skupaj izmislili?« Problematika gledališke rekonstrukcije
SiGledal
Janša se ob procesu rekonstrukcije dotakne še ene teme: teme pozabe oz. nezanesljivosti spomina. In še več: nezanesljivosti/izmuzljivosti tega, kaj je res tisto, kar je videno.
Ustvarjalci
Režiserja: Janez Janša, Dušan Jovanović
Nastopajoči: Jožica Avbelj, Matjaž Jarc/Lado Jakša, Boštjan Narat, Teja Reba
Scenografija: Janez Janša
Lučno oblikovanje: Andrej Koležnik.
Dramaturg in asiststent režije: Samo Gosarič
Glasba: Matjaž Jarc
Producentka: Jedrt Jež Furlan
Predstava je nastala v koprodukciji Maske Ljubljana in MGL.
Spomenik G2 je del mednarodnega projekta What to Affirm? What to Perform?, v katerem Maska sodeluje s Centrom za dramsko umetnost iz Zagreba, Nacionalnim centrom za ples iz Bukarešte ter dunajskim Tanzquartierjem. Projekt financirata fundaciji Allianz in European Cultural Foundation.)
