Ekologija med izvedbo in uprizoritvijo

“A če se je humanistika dolgo ograjevala od naravoslovja, pa je ravno umetnost tisto polje, ki se je pripravljeno odpreti prej nemogočim, ‘nevarnim povezavam’ skozi afektivne registre. Predvsem mlajša generacija umetnikov, pa tudi dramaturgov in teoretikov umetnosti je izrazito odprta za naslavljanje medvrstnega sobivanja in okoljskih tem. Zaradi neogibnosti ekološke katastrofe, zametke katere že doživlja na lastni koži in s katero bo zaznamovana njena prihodnost, se ji te teme ne zdijo zgolj potrebne, ampak etično nujne. Nekatere_i to počnejo na ekspliciten način, skozi aktivistično naslavljanje ekološke krize preko medija avtorskega gledališča, v slovenskem prostoru morda najbolj prepoznavno režiser Žiga Divjak (Vročina, 2021). Spet drugi skozi subtilne prakse, kjer gre za gojenje poslušanja Drugega, čemur se eksperimentalno prilagaja tudi sam medij, tako je denimo pri radiofonski dokumentarni igri Saške Rakef (Glas šakala, 2021) in nekaterih drugih zvočnih sprehodih, ki jih v našem prostoru prireja zavod Cona.” (Odlomek iz uredničinega uvodnika)