Epizode bolezni

V tej številki nekateri avtorji probleme telesa in nalezljivosti, ki so jih odprli že v svojih predavanjih v okviru diskurzivno-teoretskega seminarja na programu PARL 2021, raziskujejo z več perspektiv: Blaž Lukan piše o možnosti performativnih praks v času epidemije COVID-19 v relaciji med fizičnim in družbenim telesom. Jasmina Založnik v metaforični rabi nalezljivosti  išče uporne konceptualizacije, ki si prizadevajo poudariti skupnost in nesterilne stike, ki imajo emancipatorno moč in so prisotne v nekaterih umetniških praksah. Da so tudi afekti nalezljivi, preko Deleuza teoretizira Jernej Markelj, s čimer zahodno filozofijo postavlja na glavo in tudi scenskim umetnostim ponuja drugačno podstat.

Neodvisno od teh razmislekov pa se s temo viralnosti in nalezljivosti ukvarja Ivan Strelkin, ki raziskuje »odzvanjajoče koreografije«, pri katerih gledalec ples oziroma koreografijo ponavlja brez sodelovanja avtorja, kar se je razmahnilo z vlogo spletnih gostiteljskih storitev za videe in družbenih omrežij.

Septembra smo na Maski po izidu dela Kapitalistični realizem kulturnega kritika Marka Fisherja, poznanega tudi po vzdevku in blogu K-punk, zagnali jesenski semester Seminarja sodobnih scenskih umetnosti. Fisherjevo lastno borbo je težko ločevati od njegove kritične in teoretske prakse, pogosto je blogal o razmerju med duševnim zdravjem in ustrojem sodobnega življenja (leta 2017 je storil samomor). Razširjene in poglobljeno zaokrožene seminarske dejavnosti, utemeljene na naboru tematik Kapitalističnega realizma, je zasnoval kolega Aleš Mendiževec. Iz te seminarske serije objavljamo tekst psihologinje Ane Reberc, ki depresije kot zelo razširjenega psihičnega stanja sodobnosti ne bere kot posledice posameznikovega psihofizičnega ustroja, ampak (predvsem) kot posledico življenja v kapitalističnem sistemu. Fleksibilnost, mobilnost, prekarnost, nerazločevanje dela in prostega časa so pomembni stresni faktorji naše dobe, ki so odgovorni za mnoge psihološke stiske, zelo značilni pa so ravno (ali tudi) za gledališke poklice. Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič skozi pogovore z akterji in strokovnjaki ugotavljajo razsežnosti korelacije med pogoji dela in pogostostjo duševnih stisk v tem sektorju, ki največkrat niso naslovljene, prizadeti posamezniki pa ostajajo brez podpornih vzvodov.

Povezava med boleznijo in uprizarjanjem ni nekaj, kar bi bilo značilno zgolj za pozni kapitalizem, ampak konstituira moderno dobo in formira nove avtonomne umetniške zvrsti. Njuno povezanost v zgodovinski kontekst postavi Eva Smrekar skozi prizmo arhiva patološke koreografije ter politike modernega telesa.

Ob stalnih rubrikah Neodvisni in Bralni krožek nas še posebej veseli, da smo v Scenskih drobtinicah lahko objavili drobce poezije pokojnega britanskega pesnika Seana Bonneyja. Bonney je do svojega samomora leta 2019 živel v Berlinu, njegovo poezijo, ki v slovenščino še ni bila prevedena, pa odlikuje intenzivna kompresija politične (razredne) intuicije ter solidarnostne občutljivosti, poleg tega pa odlično ubeseduje občutke »epizod bolezni«, ki smo jih poskušali tematizirati v pričujoči številki.

Srečno 2022, čeprav je sreča precenjena.