Gledališče zatiranih. Čas, telo, tekst v teoriji in sodobnem performansu

Pričujoča številka Maske prinaša širok izbor člankov; kar polovica njih pa se kljub različnim pisavam, pristopom k mišljenju in analizi ter raznovrstnosti obravnavanih fenomenov, avtorjev, njihovih del, festivalov … dotika vprašanj emancipatornih in celo političnih potencialov sodobnih gledaliških umetnosti, njihovih pogojev in nenazadnje tudi same refleksije.

Alja Predan na primeru ukinitve Nizozemskega gledališkega inštituta razkriva brutalnost in pogubnost neoliberalnih politik za ves kulturni sektor; pregledna študija o gledališču zatiranih motri razloge za globalno popularnost gledaliških tehnik in metod Augusta Boala; prispevek Danae Theodoridou stopa v dialog s tematsko številko o projektivni časovnosti, ki smo jo izdali lani jeseni, hkrati pa nadaljuje premisleke o ustvarjalnih gestah odpora, ki smo se jim posvetili v naslednji, zimski številki 2012; piše namreč o razumevanjih in praksah ustvarjalnega upiranja (umetnikov) zahtevam sodobnega časa ter o možnostih »ustvarjanja časa«

Tomaž Krpič na primeru izbranih del Danija Ploegerja, Vie Negative in Janeza Janše razmišlja o razmerjih med uprizoritvenimi besedili, telesi in (ob)čut(j)i v sodobnem gledališču in performansu. Raznolike pristope k analizi treh festivalov so prispevali Urška Brodar, Mojca Puncer, André Schallenberg, Jasen Boko in Mark Brown. Številko zaključuje naša stalna rubrika Kritika brez pridevnikov, v kateri obravnavamo svež prevod Pavisove Sodobne režije, ki je izšla pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega.

Amelia Kraigher