Internacionalizacija slovenskih gledališčnikov

Pričujoča številka revije Maska prinaša intervjuje z Manfredom Beilharzem, Dominiquom Blancom in Michelom Piccolijem. V njej je popisanih nekaj aktualnih dogodkov: Festival plesa v Münchnu, Plesni festival v Helsinkih. Nadaljuje se temat Internacionalizacija slovenskih gledališčnikov.

Številka prinaša tudi Essensko deklaracijo s komentarjem Uroša Korenčana, ki med drugim piše: “Namen aksiomov, ki sestavljajo Essensko deklaracijo, je krepitev v prihodnost usmerjenih področij kulturne industrije v Evropi na začetku 21. stoletja ter zagotoviti zagon za lokalni in regionalni razvoj. Pojem “kulturna industrija” se nanaša predvsem na podjetne neodvisne ustvarjalce, ki delujejo na področju kulture, umetnosti in medijev. Kulturna industrija je pojem, ki zahteva nenehno redefiniranje, kajti le tako bo mogoče doseči upoštevanje lokalnih, regionalnih in nacionalnih kontekstov.

Aksiomi poudarjajo ekonomsko in kulturno pomembnost zasebnega sektorja kulturne industrije ter nakazujejo raznolikost načinov, na katere se lahko ta industrija okrepi z ekonomskimi, kulturnimi in urbanističnimi posegi, zlasti v kontekstu lokalnih in regionalnih razvojnih strategij. Essenska deklaracija naslavlja akterje s področja kulturne industrije ter predvsem ljudi, ki sprejemajo pomembne odločitve na ministrstvih in v ustanovah, odgovornih za ekonomski razvoj, zaposlovanje in kulturo.”

V tematu Kiborgi, svetloba in video svoj tekst objavlja tudi Valentina Valentini: “Video je bil vse od začetka medij intimne in osebne komunikacije, podobno kot pismo ali stran v dnevniku, v katerem je – za film značilna – meja med subjektom in objektom presežena z neposrednim nagovorom gledalca ali samega sebe kot gledalca lastnega performansa (to je avtorefleksivni učinek videa). Z videom, medijem, ki je primeren za prodor v intimo, so tudi najbolj nepredstavljive teme – denimo najpovprečnejši vsakdan, samozadovoljevanje, izločanje, hranjenje, parjenje, spanje, domači in osebni prostori (kuhinja, spalnice) – postale vredne upodobitve. – Sočasno je video dandanes odvzel identiteto mnogim pokrajinam, ambientom ter socialnim okoljem, in sicer z gradnjo , , kot jih opredeli Deleuze; velemesta spreminja v animirano risbo, ljudi in predmete prestavlja iz ustreznih okolij ali pa okolja odtuji ljudem.”