Ples

“Ničesar ni, kar bi delalo različno za različno na začetku, v sredini ali na koncu, razen tega, da ima vsaka generacija nekaj različnega, kar gleda.” To je citat iz predavanja Gertrude Stein Kompozicija in razlaga, ki ga je takrat (konec tridesetih let) že kot slavna pisateljica trikrat ponovila študentom na eni izmed ameriških univerz. Za Steinovo je kultura definirana skozi naravo njene percepcije, skozi stvari, ki jih posamezni čas izbere za gledanje v kontinuiteti svojega razvoja. Vsak umetnik torej izraža kompozicijo nekega časa, ki se zapisuje v geografijo posameznega prostora in ustvarja pogoje za nove kompozicije in razlage.

Konceptualizem in iz njega izhajajoče umetniške oblike, kot so body art, land art, happening in performans, ki izhajajo iz vplivov avantgarde in modernističnih umetniških praks, skozi svojo umetnost vzpostavljajo novo “zrenje” na svet, ponujajo nove pokrajine kompozicij, ki predpostavljajo tudi novo obliko percepcije. O tem priča tudi retrospektivna razstava skupine OHO v Moderni galeriji v Ljubljani, ki v celovitosti dokumentiranih ambientov, artefaktov, filmskih zapisov, fotografij itn., natančno opisuje dejavnost omenjenega gibanja v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. Razstava predstavlja pomembno točko, iz katere lahko uvidimo in razumemo, kako je omenjeno gibanje vplivalo na sodobno slovensko umetnost v naslednjih dvajsetih letih, pa najsibo na področju slikarstva, video umetnosti ali gledališkega performansa. Ravno tako pa retrospektivni pregled znova potrjuje dejstvo, da je bilo gibanje OHO sočasno z gibanjem konceptualizma v svetu. Sama razstava in ponovna obuditev zanimanja za omenjeno skupino pa predstavlja tudi nekakšen zgodovinski dolg temu gibanju. Celoviti prikaz, priznanje in legalizacija neke oblike sodobne slovenske umetnosti se navadno dogajajo z dvajsetletno zamudo in z zaključeno retrospektivno razstavo, kar znova priča tudi o tem, da je bila sodobna slovenska umetnost že od dvajsetih let tega stoletja naprej obsojena na kulturno zgodovinsko diskontinuiteto. Sodobna slovenska kulturna zgodovina je sestavljena iz velikih memorijskih praznin, v katerih so se izgubljale individualistične ali skupinske umetniške prakse, ki so skušale materializirati senzibilnost modernizma in postaviti slovensko sodobno umetnost v širši svetovni umetniški kontekst. Vsaka generacija umetnikov, kritikov in teoretikov je torej vedno znova prisiljena iskati in zapolnjevati praznine med tema dvema kontinuitetama, da bi povezala svojo umetniško prakso ali diskurz iz ožjega časovno-prostorskega v svetovni kontinuum ter skozi te pogoje v kulturnem prostoru vzpostavila “družbeno legalizacijo individualizma in njegovih raznovrstnih emancipacijskih form ter civilnih gibanj”. V zvezi s tem se torej nikakor ne morem strinjati z izjavo Marka Crnkovića, češ da vsak Philip Glass potrebuje svojega Josipa Vidmarja, kajti vsak Philip Glass potrebuje predvsem sodobnega glasbenega kritika, ki v mentalnem kulturnem prostoru reflektira nove estetske in družbene vsebine neke sodobne umetnosti in zasleduje časovno-prostorsko celovitost umetniških praks. Kajti močno se bojim, da bi danes, če bi bil Slovenec, Philip Glass doživel le “retrospektivni” koncert ali “spominski” CD v smislu “v šestdesetih je res obstajal neki genij …” in vse to seveda z dvajsetletno zamudo.

Vrnimo se k začetemu. Naj samo navedem Dve zanimivi in travmatični vprašanji, ki ju je sprožila in odprla okrogla miza o gibanju OHO: vprašanje o političnosti in apolitičnosti tega gibanja in konkretno vprašanje, zakaj leta 1970 OHO-jevci niso dobili blagoslova tedanjega slovenskega kulturnega vrha, da bi zastopali Jugoslavijo na Beneškem bienalu. Odgovor na zadnje vprašanje je ostal nepojasnjen. In zaključek: mnogi slovenski likovni kritiki in misleci so omenjeno retrospektivo gibanja OHO poimenovali nagrobni spomenik in razstavljene objekte in dokumente za pokopališče nekega časa, zato je toliko bolj zanimiva in vitalna izjava Iztoka Geistra: “Morda, toda OHO-jevci nikoli nismo verjeli, da pod nagrobnim spomenikom počiva kakšen mrlič.”

Kultura je torej nekaj, kar nam je dano, umetnost pa je tisto, kar mi naredimo kulturi.

Irena Štaudohar