Slovenska postalternativa 1993-2013

Maska, časopis za scenske umetnosti, je svoje korenine pognala v začetku 20. let prejšnjega stoletja. Ustanovili in ustvarjali so jo svobodomiselni igralci in režiserji, ki so revijo razumeli kot prostor spremembe in prenove gledališča. Maska, ki je prvič izhajala v letih 1920 in 1921, je bila tesno povezana s širšim prostorom tedanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Današnja Maska pa je neposredni dedič revije z množinskim imenom Maske (1985–1991) in je prvič izšla novembra 1991, tedaj še pod okriljem Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Urednika Mask Tone Peršak in Peter Božič sta leta 1991 revijo predala novi generaciji kritikov, dramaturgov, filozofov, sociologov in umetnikov, ki so na čelu z Majo Breznik in Ireno Štaudohar odloč(il)no prenovili njen koncept. V programskem uvodniku prve številke je mlado uredništvo izpostavilo tri temeljne konceptualne postulate, ki za Masko

— razmišljanje o gledališču mora sintetizirati vsa področja umetnosti,

— potrebno je nenehno prizadevanje za vzpostavitev teoretičnega jezika, ki bi lahko problematiziral širok razpon gledališke govorice,

— nujno je združevanje teorije in prakse, ki naj se vzajemno osmišljata, ker bo le tako revija lahko predstavljala zapis žive zavesti.

Zakonske spremembe iz leta 1993 so v tedaj še zelo mladi državi Sloveniji ponudile Maski kot naši edini reviji za scenske umetnosti formalni okvir za institucionalizacijo in samostojno pot. Podobno »legalizacijo« je tedaj doživela cela vrsta razmeroma mladih in izjemno prodornih eksperimentalnih, plesnih, vizualnih scenskih praks, ki so jih tudi povezovali s pojmom alternativa. 1993 se je za slovensko alternativo začelo novo štetje. Tedaj še z optimizmom.

Z današnjega gledišča pa lahko ugotovimo tudi, da bi v vsej zgodovini mesta Ljubljana in morda slovenske države nasploh težko našli bolj zapravljeno kulturno-umetniško priložnost, kot je bila t. i. alternativa 80. in začetka 90. let. Kulturne politike kreativnosti številnih neodvisnih organizacij in posameznikov niso zmogle zagotoviti kaj dosti več, kot da so ji od leta 1993 naprej pomagale zadržati in vzdrževati marginalen status. Danes je povsem jasno, da leto 1993 za ljubljansko in slovensko »neodvisno« kreativno polje pomeni neki perfiden prelom, ki so ga ob svojih časih spoznali tudi »neodvisni« ali »alternativni« konteksti drugod po svetu: pojem produkcije je od takrat do danes postopoma zasedel mesto kreativnosti, jo izpodrinil, zamenjal; statusi samozaposlenih prekarnih delavcev v kulturi vzdržujejo iluzijo o zaposlitvah; prezaposlenost prekarcev požira njihov čas; na mesto, ki so ga prej zasedale predstave, so stopili festivali, festivalizacija pa umetniškim projektom daje pečat kulturne industrije; neprofitnim produkcijskim organizacijam, zavodom in društvom se ponuja privid institucionalne organiziranosti; javni dialog in subvencije zagotavljajo vzdrževanje njihove marginalnosti in še bi lahko naštevali. Današnja postalternativa je bolezensko stanje.

Na tej točki za Masko, ki danes kot zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost skupaj s številnimi drugimi nevladnimi organizacijami obeležuje 20-letnico ustanovitve, ni več ključnega pomena afirmacija novejših umetniških praks skozi njihovo beleženje ter globalno in zgodovinsko kontekstualiziranje, ampak problematizacija strukturnih in političnih vprašanj, ki in kot jih zastavljata sodobna umetnost in teorija. Preizpraševanje lastne pozicije je postalo nekakšen etični imperativ umetnosti 21. stoletja.
Amelia Kraigher