številka 6–7, leto 1987–1988

“Prodor novih umetniških smeri se vedno naj-pozneje izrazi v gledališču. Druge umetniške dejavnosti (glasba, slikarstvo, literatura) so večinoma odvisne od individualnega ustvarjalca. Gledališče pa je zamotana struktura, v kateri se mešajo raz-lične oblike umetniške dejavnosti s specifičnim gledališkim izražanjem, ki ga določajo igralci kot ustvarjalci, a hkrati prenašalci neke druge umetniške dejavnosti (literature), režiser, oder, gledalci. Tako vstopa novo v gledališče prek umetniških dejavno-sti, kot tudi prek specifičnega gledališkega izraza. Spremembe take zapletene zgradbe pa so vedno počasne in se večinoma začnejo pojavljati takrat, ko so drugje že udomačene.

Tretja generacija slovenskih avantgardistov, katere glavni predstavniki so Ferdo Delak, Bratko Kreft in Avgust Cernigoj, je tista, ki je prinesla novo v gledališče. Zato jo lahko imenujemo »Gledališka generacija avantgarde«. Izhaja iz Delakovih teorij-skih in tudi praktičnih gledaliških idej, ki jih razlaga v »Novem odru«, prav tako pa tudi iz Cernigoja in nje-govega konstruktivizma.”
Drago Bajt

Celotno številko revije si lahko preberete tukaj.