Telo, filozofija, umetnost II: (Ne)gib in javni prostor

Poletna številka Maske, ki je pred vami, nadaljuje z mišljenjem transdisciplinarnih presečišč sodobnih umetniških praks, filozofija, družbe, kulture, znanosti in tehnologij. V njej nadaljujemo s temo »Telo, filozofija, umetnost«, ki je imela svoj prvi, obsežnejši del že v prejšnji številki Maske.

Ob konkretnih umetniških projektih (iz območja tako performativnih kot intermedijskih umetniških praks) se dva prispevka osredotočata na mejna področja – tematizirata korenite spremembe sodobnejšega razumevanja telesa in telesnosti v primerjavi s preteklimi, še pretežno modernističnimi pogledi. Tomaž Toporišič se v svojem prispevku ukvarja s performativnimi revolucijami v delih slovenske gledališke neoavantgarde in teoretiziranega performansa iz zadnjega desetletja, pri čemer se posebej posveti spremenjenemu, destabiliziranemu odnosu med telesom gledalca in igralca oz. izvajalca. Prispevek Polone Tratnik pa posega na področje povezovanja umetnosti in znanosti. Skozi primere umetniškega tematiziranja in uporabe orodij ter tehnik genskega profiliranja v delih sodobnih umetnikov Paula Vanouseja in Špele Petrič analizira pojavnost telesa in njegovih odtisov v tehnologiji DNK profiliranja. Posebno pozornost zastavlja vprašanju možnosti znanstvenega dostopa do resnice.

Poleg omenjenih pričujoča številka Maske prinaša prispevke, ki bi jim lahko nadeli krovno ime »(Ne)gib in javni prostor«. Prispevka Katje Čičigoj in Pie Brezavšček se lotevata razmisleka o gibu in njegovi dekonstrukciji: razmišljata o subverzivnosti negiba in počasnosti, o njunih političnih implikacijah, ter ju postavljata v širši kontekst zahodne (hiper)moderne, pa tudi v kontekst fotografske in filmsko mišljene časovnosti. Deloma z drugega konca se teme giba v javnem prostoru lotevata tudi prispevka Patricka Primavesija in Jasmine Založnik, ki v navezavi na konkretne projekte flash moba razgrinjata strategije in kontekste tega pojava.

Tema »(Ne)gib in javni prostor« pa ima na straneh revije pred vami še eno artikulacijo: posebej za pričujočo številko Maske je bil s pomočjo tehnologije terestričnega laserskega skeniranja (TLS) posnet performans Zelena luč Mateje Bučar, ki daje svoj umetniški odgovor na omenjeno temo. Projekt, ki neustavljivo mestno koreografijo sodobnega časa nadgrajuje na semaforiziranih prehodih Ljubljane, je bil posnet s tehnologijo, ki v zadnjem času prodira na številna področja zajema in evidentiranja oblike in spremembe zemeljskega površja ter antropogenih objektov.