Revija Maska

Telo, filozofija, umetnost

Nov letnik revije začenjamo s prenovljenim uredništvom in spremenjeno vizualno podobo, pa tudi z nekoliko razširjenim poljem zanimanja, ki bi ga zgoščeno lahko poimenovali inter- in transdisciplinarno mišljenje presečišč sodobnih umetniških praks, filozofije, družbe, kulture, znanosti in tehnologij.

Sodobnih uprizoritvenih praks nikakor ne vidim zaprtih v svoje polje ali celo medij, temveč ves čas segajo prek robov, še več, ravno to je zanje pomembno – da te robove ves čas preizprašujejo in po svoje definirajo. Vselej na novo, če zapišem v modernističnem diskurzu. Danes se pozicije umetnosti menjajo, premeščajo, zapuščajo utečene, bolj ali manj tradicionalne (bolj ali manj modernistične) predstave o umetnosti in segajo ven, preko, drugam. Namen Maske vidim ravno v tem zasledovanju še »toplega kruha«, v tem nepredvidljivem potovanju, prehajanju meja disciplinarnosti, v gibanju po krhkih robovih.

Tako se zdijo ravno ti krhki robovi tisto, kar je danes še posebej zanimivo in relevantno. Performativne umetnosti se spogledujejo in umeščajo v svet novo- in intermedijske umetnosti ter kulture; v teh gibljivih presečiščih se formirajo najbolj zanimivi in sodobni pojavi umetnosti, kulture in družbe, ki jih je potrebno in nujno spoznavati ter reflektirati, včasih tudi problematizirati.
Pričujoča številka Maske skuša slediti navedenim smernicam skozi temo »Telo, filozofija, umetnost«, ki bo svoje nadaljevanje dobila v naslednji številki revije. V bolj teoretsko zasnovanem delu prinaša tri prispevke, ki se navezujejo na filozofijo telesa. Izvirna članka Miška Šuvakovića in Mojce Puncer razgrinjata različne novejše koncepcije telesa in jih mislita v njihovi navezavi na umetniške in družbene prakse. Morda se zdi še največji korak vstran in celo nesodoben tretji prispevek – prevod odlomka iz Merleau-Pontyjeve Strukture vedênja (1942), vendar gre za ključnega misleca telesa s fenomenološke perspektive, ki je znova močno aktualen.
Prispevki v nadaljevanju se tematike telesa lotevajo z vidika samih umetniških praks. Predstavljen je pregledni izbor body-related works, izvedenih v okviru Galerije Kapelica, tj. praks, ki za svoj medij uporabljajo telo. Jana Pavlič piše o uprizoritvah na altermainstream sceni francoskega teatra, ki tematizirajo telesnost, Katja Čičigoj pa o uprizoritvi V imenu ljudstva, ki jo umešča v širši premislek o vprašanjih umetniške svobode ter o mejah in dometu preseganja avtonomije umetnosti. Za konec predstavljamo še recenziji dveh strokovnih knjig, izšlih v slovenskem prostoru v zadnjem letu. Obe knjigi si za svojo temo jemljeta telo in telesnost ter z njima povezane umetniške prakse, toda vsaka na svoj način.

Maja Murnik