Za koga

Gre za introspektivna vprašanja, ki so na stičišču zaostrenih družbenih razmer, ki so v zadnjem dobrem desetletju poglobile in poostrile družbene neenakosti, a niso le strogo ekonomske narave. Naslavljajo tudi kulturno politiko, za katero se vsaj na državni ravni zdi, da se z vprašanjem dostopnosti in raznolikosti marsikdaj ukvarja le parcialno ter celostno nezadostno pristopa prav k osrednjemu vprašanju te številke – za koga? Smo umetnice in kulturne delavke same odgovorne za komunikacijo, prižiganje iskric, ustvarjanje diskurza, »izobraževanje publike«? Je naš umetniški interes zgolj uresničevanje lastnih potencialov in iskanje in uveljavljanje avtentičnega glasu v množici drugih neoliberalnih subjektov, ki se trudijo početi enako ali nemara »kruto optimistično« in nemara utopično ustvarjanje nekakšne ideje skupnega? Zakaj se udejstvujemo v umetnosti, kdo smo in kaj so naše slepe pege, ko to počnemo? Je to, kar nas pri tem bogati, dostopno vsem in zakaj ni?

Verjamemo v utopijo skupnosti, ki jo vadimo, ko gledamo ali delamo umetnost, ali nam predstavlja zgolj pobeg? Je umetnost ograjena skupnosti in kako je mogoče zidove zrušiti? Je ustvarjalno delo nekaj, kar izpolnjuje umetnika, ali mora zato, da bi imelo smisel, rezonirati širše?

Kako bomo o vrednosti umetnosti prepričali skupnost ali občinstvo, če nam ne uspe zanetiti radovednosti niti v ožjih profesionalnih krogih, kjer je vsak preveč zaposlen s samim sabo in lastnimi projekti? Kaj so naše izhodiščne pozicije in kako ozaveščamo lastno ali tujo razredno sramoto in kaj z njo počnemo?

Ta in druga vprašanja si zastavljamo, nanje poskušamo odgovarjati, predvsem pa skupaj z avtoricami in sogovorniki v pričujoči številki z vami deliti razmisleke v upanju, da tvorijo naš skupen problem.

Teatrologinja in kritičarka Zala Dobovšek se sprašuje o grenkem razmerju med svojo nedavno priborjeno akademsko pozicijo in njeno dolgo zamolčano izhodiščno razredno pozicijo ter na podlagi osebne izkušnje premišljuje, kako razredizem na tak ali drugačen način zaznamuje vsa naša udejstvovanja v uprizoritvenih umetnostih. Ne nazadnje zaznamuje že samo možnost vstopa v dvorano, o čemer piše pesnica Kaja Teržan, nekoč tudi sama ustvarjalka na področju sodobnega plesa, ki je po dolgem času intenzivno spremljala dva osrednja gledališka festivala in z bralci delila svoje sveže, neobremenjene, a brezkompromisne vtise. Chrys Papaioannou je teoretičarka, ki se udeležuje jam sessionov kontaktne improvizacije. Sprašuje se o (ne)dostopnosti te mitično demokratične prakse ter o njeni zagonetni umeščenosti nekje med uporabnostjo za samouresničevanje neoliberalnega subjekta in utopičnim potencialom za grajenje skupnosti. Oda Brekke v svoji plesni sredini na Švedskem opaža erozijo konteksta, ki bi na neodvisni sceni lahko vzpostavila občutek skupnega, kar bi pripomoglo k občutku smisla pri že pregovorno hermetičnem ustvarjanju plesnih umetnikov, ki se v procesih zapirajo v svoje svetove. Poda nekaj primerov praks in iniciativ, ki ustvarjajo razmere za izmenjavo in deljenje idej. Številko poleg redne rubrike Neodvisni zaokrožuje intervju domače koreografinje Andreje Rauch Podrzavnik z legendarnim improvizatorjem Julyenom Hamiltonom, ki je nastal ob priložnosti njunega sodelovanja pri predstavi Neuokvirjen čas, ki smo si jo lahko spomladi ogledali v Sloveniji. Med drugim je tudi pri njiju beseda tekla o pretoku in zatikih med izvedbo in sprejemu pri občinstvu.

Za koga torej?

Draga_i bralka_ec, ta številka je zate.

Maša Radi Buh in Pia Brezavšček