Prekarizacija, negotovost dela in življenja, je v neoliberalizmu postala za mnoge nekaj normalnega. Pandemija je ta trend še okrepila. Na voljo je vedno manj služb, vedno več pa je projektnih zaposlitev in “služb na poziv”. Desetletja se že dogaja premik od socialne zaščite v smer posameznikove lastne odgovornosti. Tudi dolg je postal nekaj normalnega. Ko postaja načrtovanje vedno težje, kako dolg vzdružje prihodnost in zapira sedanjost? Kako z dolgom postanemo prekarni in podvrženi vladanju? In kako lahko dolžniška razmerja spreobrnemo? Kako lahko razmerja družbenega dolga postanejo razmerja skrbi? Kako bi si lahko predstavljali drugačen demokratičen
soobstoj – soobstoj, ki temelji na skrbi in vzajemni povezanosti? Demokratičen soobstoj, ki mu lahko rečemo demokracija v sedanjosti. In kaj to nazadnje pomeni za emancipacijo in afirmacijo prekarnosti?