Družbena koreografija

Dogodek poteka ob izidu slovenskega prevoda knjige Družbena koreografija: ideologija kot performans v plesu in vsakdanjem gibanju Andrewa Hewitta in v sodelovanju s seminarjem scenskih umetnosti Zavoda Maska.

Delo Andrewa Hewitta, Družbena koreografija kot performans v plesu in vsakdanjem gibanju (Ljubljana: Maska, 2017) je interveniralo v polje plesnih študijev in študijev performansa ter ga s svojo izvirno kombinacijo materialistične teorije ideologije s svežim pogledom na ključna poglavja iz zgodovine plesa tudi transformiralo. Hewitt vztraja, da ne smemo opustiti specifične razlike med plesom kot estetsko prakso in neestetskimi, vsakodnevnimi rituali in gibalnimi praksami. Kljub temu je osrednjo poanto njegovega dela mogoče povzeti kot zamisel, da je mogoče z izrazom koreografija – še zlasti, če ga razumemo kot telesno vajo, kot artikulacijo in razporeditev teles – opisati tudi potrebe, ki jih ima industrijski način produkcije po učinkoviti in kompleksni kompoziciji gibanja človeških telese: koreografija tekočega traka. Hewittovo delo je dragoceno tudi zaradi kritične opredelitve do sodobne pretirane rabe in napačne rabe pojma performativnosti. Hewitt se za začetek vrne k pojmovanju, kakor ga je opredelila Judith Butler v zdaj že klasičnem delu Težave s spolom (Ljubljana: ŠKUC, 2001), v nadaljevanju pa, kakor nakaže že v podnaslovu knjige, z navezavo na teorijo ideologije, kakrno najdemo denimo v delu Slavoja Žižka. Po nekaj več kot desetletju plodne in produktivne uporabe zamisli o družbeni koreografiji v več poljih, od kulturnih študij do študij uprizoritvenih umetnosti ter do področij politične in socialne filozofije, je napočil čas, da ta pojem ponovno kritično ovrednotimo.