Pripoznanje vloge destrukcijske plastičnosti omogoča radikalizirati dekonstrukcijo subjektivnosti, ji vtisniti nov videz. To pripoznanje razkrije, da se moč izničenja skriva znotraj same izgradnje identitete, razkrije virtualno hladnost, ki ni samo usoda bolnikov z možganskimi poškodbami, shizofrenikov ali serijskih morilcev, temveč je podpis zakona biti, ki se zdi, da je vedno tik pred tem, da samega sebe zapusti, da ubeži samemu sebi. Ontologija modifikacije mora v sebi dajati zavetje temu posebnemu tipu preobrazbe, ki ustreza poslavljanju biti od same sebe. Poslavljanju, ki ni smrt, poslavljanju, ki se zgodi zaživa, kot brezbrižnost življenja do življenja, ki se v nekaterih primerih kaže kot preživetje. Danes vsi, ki preživijo travmo, naj je biološka ali politična, kažejo znake te brezbrižnosti. V tem smislu moramo destrukcijsko možgansko plastičnost upoštevati kot hermenevtično orožje za razumevanje sodobnih obrazov nasilja.