Končati moramo torej s samim sabo, saj je treba končati z vsem, kar sloni na ideji, da naj bi bili nekaj, zato da bi bili bolj prepričani, da nismo nekaj drugega – da ne začnemo tavati zunaj ontoloških količkov, ki zaznamujejo meje politično možnega. Končati moramo z vsemi diskurzi, ki si domišljajo, da nam z dodeljevanjem identitete dodeljujejo neko mesto – in ki si zato, ker so določili mejnike tega mesta, jemljejo pravico, da gredo s policijo nad individue, ki ne bi zdržali na njem, ki se mu ne bi prilagodili, ki se ne bi skladali z njim. Ne, ne bomo dobri delavci, dobri volivci, dobri očetje in dobre matere, dobri sinovi in dobre hčerke. Ne, ne bomo brezhibni predstavniki kategorije, v katero naj bi nas naša identiteta umestila kakor barvno kocko v otroški igri. Če že moramo nekaj biti, naj bo to problem, težava, zadrega ali celo škandal – zrno peska v predobro naoljenem kolesju tistega, kar moramo imenovati natanko menedžment identitete, se pravi celovito upravljanje teles, podrejenih kategorijam istega in lastnega.

Končajmo že s samim sabo, 11.5., Nova Pošta

18.00
Antidelavnica skrbi zase
pripravlja Bralni krožek kritične psihologije

Članice in člani Bralnega krožka kritične psihologije bomo predstavili psihološki pogled na literaturo za samopomoč, analizirali primere ukrepov za samopomoč v praksi ter razmišljali o konceptu “sebstva” v psihologiji. Poskušali bomo nakazati, kaj ta premišljevanja pomenijo za psihologijo kot znanost in prakso.

19.00
Več odtujitve, prosim! Opombe k postkritični néontologiji
Laurent de Sutter (VU Bruselj), korespondent Mladen Dolar (Filozofska fakulteta, Ljubljana)

Zamisel, da naj bi odtujitev označevala proces ekstrakcije sebstva na nehoten način (osebna manipulacija, politično »pranje možganov«, kapitalistična prigovarjanja itd.), je postala ena izmed bolj opaznih značilnosti sodobne literature za samopomoč. Po mnenju trenerjev in vodičev za samopomoč je skrb zase pravzaprav skrb za proces, ki privede do naše odtujitve, in za upiranje temu procesu z golo silo naše volje, z malo telovadbe, z branjem stoikov in z letno naročnino na program, ki nam ga predpiše omenjeni trener. Že samo iz tega je očitno, da sebstvo, po katerem naj bi tako hrepeneli, ni nič drugega kot prevara – past, v katero pademo, ko pozabimo, da ni na »imetju« sebstva nič takšnega, kar bi si bilo vredno želeti. »Bit« kot ontološka kategorija, ki označuje usidranje takšnega sebstva, ni toliko mesto resnice in emancipacije, ampak, nasprotno, je in je vedno bila prostor politike zapiranja – ontologija se je vedno nanašala na podreditev, pravila, avtoritete in meje. Rečeno drugače, ontologija je vedno bila kritična. Kar potemtakem potrebujemo, ni več avtentične biti ali to, da smo bolj zvesti samim sebi, ampak nasprotno: neavtentično »imetje« in izdaja vsakega možnega sebstva – kot pogoj politike, ki bi ji dobesedno lahko rekli emancipatorna (kakor v rimskem pravu). »Emancipacija« je v latinščini natanko izraz, s katerim bi lahko prevedli »odtujitev«. Da bi si želeli prvega, potrebujemo slednjega.